Mimo grede

Italija je ena najpomembnejših vinarskih držav na svetu, tako po raznolikosti sort kot količinah proizvedenega vina, predvsem pa po tradiciji. Vinogradništvo sega v čas starih Rimljanov, ki so razširili gojenje vinske trte v vse kotičke takratnega imperija. Katera pa so danes globalno najbolj prepoznavna italijanska vina in katera so najbolj všeč Slovencem?

Ko pomislimo na italijanske dobrote, ki jih odlično pripravljajo tudi na Primorskem, nam poleg pic, testenin in tiramisuja zagotovo na pamet padejo tudi njoki! Čeprav so od babice najbolši, je Maji in Katji zadišalo vse do Opčin …

Naša oddaja Mimogrede je spet prestopila mejo, dobesedno. Katja in Maja sta še vedno na misiji v Trstu, postavili sta si namreč raziskovalno vprašanje, zakaj je kava iz kafetjere tako zelo priljubljena in zakaj je priprava kave na takšen način pravzaprav obred in stik s preteklostjo.

Ena od pogostih zelenjav v italijanski kuhinji je radič. Na žaru z oljčnim oljem, s polento, v rižoti ali solati. Že rimski naravoslovec Plinij Starejši je o njem pisal kot o čistilcu krvi; ker gre za cikorijo, so njegove korenine po praženju in mletju uporabljali tudi kot nadomestek za kavo. Iz cikorije so se razvile različne sorte, poimenovane po italijanskih pokrajinah, kot na primer treviški, castelfranco, verona in goriška roža. In prav o tem zadnjem, bolj poznanem kot solkanski radič ali sukenski regut, izvemo več pri največjem pridelovalcu v Solkanu, na kmetiji Koršič pri Teji in Boštjanu.

V času korone je italijanska moka z oznako 00 pri nas in v svetu postala pravi hit. Profesionalni in ljubiteljski kuharji, ki so na družabnih omrežjih pekli pizze in fokače so nas prepričevali, da je moka 00 edina alternativa za uspešno peko. Takrat se je razen v specializiranih trgovinah ali v Italiji sploh ni dalo kupiti, po spletu pa so jo prodajali po nekajkrat višjih cenah kot običajno moko. To so zaznali tudi slovenski trgovci in danes lahko to ‘italijansko’ moko kupimo v praktično vsaki povprečno založeni trgovini, tudi kot trgovsko znamko. Ampak kaj sploh je moka 00 in kako se razlikuje od običajnih mok? Izvedeli pa bomo tudi, kaj pomenijo oznake na moki kot so manitoba, durum in semolina.

Italijani zelo resno jemljejo prvakinjo njihove kulinarike, najbolj znano italijansko jed. Seveda govorimo o pici. Prav v Neaplju naj bi leta 1889 nastala znamenita pica margherita – v čast italijanski kraljici Margeriti, z barvami italijanske zastave: rdeč paradižnik, bela mocarela in zelena bazilika. Pica je jed, ki je preprosta za pripravo, vseeno pa postane zapletena, ko tehtamo med vsemi načini priprave, ki jih je ogromno. Napolitanska pica je danes zaščitena kot tradicionalna posebnost, njena priprava pa ima natančno določena pravila – od vrste moke do temperature peči. Sogovornik: picopek Erik Ditz, Frik Catering

Ob pomembnih dogodkih velikokrat nazdravimo z mehurčkastim vinom, in to velja tudi za uspehe v športu. Olimpijske igre se odvijajo v Italiji, zato je skorajda logično, da bomo uspehom nazdravili s proseccom. Ta ni le prijetnega okusa, ampak je cenovno dostopno in z leti vedno bolj popularno peneče vino. Kako in zakaj je nastalo in predvsem, zakaj je tako priljubljeno, spoznavata Katja Stojnič in Maja Stepančič.

Capuccino, espresso, macchiato, z mlekom, coretto, ristretto, affogato in še in še bi lahko naštevali. Eni jo pijemo zjutraj, drugi zvečer, spet tretji večkrat na dan. Kako se jo pravilno pripravi, shranjuje, kdaj bi jo morali nehati piti, kakšna je najboljša? Maja Stepančič in Katja Stojnić sta se odpravili v Trst raziskovati pravila ene najpopularnejših napitkov na svetu.

Italijanska kuhinja sodi med najboljše, a hkrati najbolj preproste kuhinje sveta. Tokrat smo ugotavljali, kaj sodi med obvezno opremo v kuhinji kuharskega navdušenca, ki bi se rad lotil priprave svežih testenin, domače pice in drugih tipičnih italijanskih dobrot. Pozabite torej na drage pripomočke, ko se lotite italijanske kuhe – najboljše rezultate v kuhinji prinašajo spretne roke in ljubezen do kuhanja. In seveda kakovostne sestavine, o katerih govori še ena modrost naših sosedov: "Če je sestavina dobra, ji ni treba veliko pomagati."

Če je kraj izvora panetona jasen, pa tega ne moremo trditi za njegov nastanek. Okoli te tipične božične sladice, ki izvira iz Milana, kroži več legend – od tiste, da so ga prve pripravljale nune, do najbolj znane zgodbe o pomivalcu posode Toniju. Ta naj bi na gradu milanskega vojvode v 15. stoletju na božični večer priskočil na pomoč kuharju, ki se mu je ponesrečila sladica. Uporabil naj bi sestavine, ki jih je našel v kuhinji – moko, jajca, maslo, sladkor in suho sadje – ter pripravil mehak in dišeč kolač, ki je goste navdušil. Po legendi so ga poimenovali pane di Toni, Tonijev kruh. Sprva preprost sladek kolač je svojo značilno visoko obliko in sodobno recepturo dobil v začetku 20. stoletja po zaslugi milanskega peka Angela Motte. Takrat je paneton postal takšen, kot ga poznamo danes, in se razširil po vsej Italiji ter po svetu, tudi k nam. O panetonu nam je več povedal Andraž Bajželj, ki ga predvsem decembra in ob veliki noči pripravlja v butični družinski pekarni z drožmi Androžarni v Predosljah, in sicer po tradicionalni italijanski recepturi, pri kateri ima glavno vlogo pasta madre.

V času zimskih olimpijskih iger Milano Cortina osvetljujemo kulinarično plat Italije. Nova sezona oddaje Mimogrede odkriva zgodbe, izvore in tradicije za simboli italijanske kuhinje. Ena od njih je zagotovo tiramisu. To je ena od legendarnih sladic naših sosedov. Skupaj z Maxxom, italijanskim kuharjem, odkrivamo zgodbo te sladice, izvor in pravi pomen imena tirami su!

Slovenija je dežela, v kateri narava že sama po sebi ponuja rešitev za marsikatero tegobo, če le poznamo zdravilne učinke v njej rastočih rastlin. Na primer ustnatice so velika družina aromatičnih začimbnic, ki so ime dobile po svojih cvetovih v obliki usten in v katero med drugimi sodijo žajbelj, majaron, timijan, origano in tudi kraški šetraj. Uporaba tega je bila nekoč zelo razširjena, danes pa je v primerjavi z drugimi začimbnicami precej podcenjen. Morda zato, ker raste divje, ali pa je bil, znan kot poper za reveže, odrinjen, ko je postal pravi poper cenovno bolj dosegljiv. Sicer pa je šetraj edina začimbnica, ki manjka v samostanski medicini in morda je s tem povezano tudi to, da so ga imenovali rastlina sreče ali yerba buena. Sogovornici: • Andrejka Cerkvenik, Zeliščno-etnološka domačija Belajevi in • Sanja Lončar, poznavalka začimb. Foto: Andrejka Cerkvenik

Čiliji so ne samo lepe in dekorativne, ampak zelo hvaležne in nezahtevne rastline, ki potrebujejo za rast le dovolj svetlobe, vode in ščepec ljubezni. Nekoč so mu pri nas rekli španski poper. A čili ni samo zelo priljubljen, bolj ali manj pekoč dodatek k jedem, ampak prava pop zvezda med začimbami: posvečajo ji odmevne festivale, tekmovanja in ima številne klube oboževalcev po vsem svetu. Sogovorniki: Tomaž Pipp, en prvih Slovencev, ki se je začel profesionalno ukvarjati s predelavo čilija Sanja Lončar, poznavalka začimb Polona Hribar, kuharica in mentorica na BIC Ljubljana

Slovenska beseda žafran izvira iz arabske zafaran ali tudi zafran, kar v arabščini pomeni rumeno, je v knjigi Žafrani v Sloveniji zapisal njen avtor, botanik Jože Bavcon, dolgoletni vodja Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani. V njej izvemo tudi, da rod žafranov obsega več kot 80 vrst, a le ena je tista, ki daje najdragocenejšo začimbo na svetu, to je pravi žafran ali (Crocus sativus). Ta cveti jeseni, a pri nas ga na naravnih rastiščih ne boste našli in zamenjava za jesenski podlesek je lahko smrtna nevarna. Da še vedno drži rek, da je nekaj drago kot žafran, smo se prepričali na tolminskem, kjer pravi žafran že sedem let gojita Ivan Mangani in Anja Bukudur. Celoten postopek pridelave začimbe, od sajenja, nabiranja cvetov in trganja nitk, brazd pestičev, poteka ročno in tudi zato je cena kakovostnega žafrana lahko višja od zlata. Za gram začimbe je treba nabrati približno 250 še zaprtih cvetov, saj že obisk čebele ali piš vetra lahko vanje zanese nesnago, kar vpliva na kakovost začimbe. Sogovorniki: • Ivan Mangani in Anja Bukudur, ki gojita prvi in pravi slovenski žafran, Žafran Tolmin • Sanja Lončar, raziskovalka začimb in avtorica številnih knjig o začimbah • dr. Aleš Obreza, profesor za področje farmacevtske kemije, Fakulteta za farmacijo Univerze v Ljubljani Foto: Arhiv Žafran Tolmin

Ingver in kurkuma sta dve začimbni rastlini, ki ju poznamo tisočletja, a sta vsaj v našem delu sveta postali zvezdi tako kulinarike kot prehranskih dodatkov šele v 21. Stoletju. Rastlini, ki izhajata iz subtropske Azije sta botanično gledano močno sorodstveno povezani, zadnja leta pa gomolje in ene in druge vzgajajo tudi v Sloveniji. Tokrat smo obiskali Urško in Klemna Mumelj, ki pod Pohorjem gojita mlad ingver in kurkumo.

Čeprav je vanilja sladka in dišeča, ima precej grenko zgodovino. Prvi, ki naj bi jo udomačili na njenih divjih rastiščih okoli Mehiškega zaliva, so bili pripadniki ljudstva Totonaki. Te so kolonizirali Azteki, ko pa so v začetku 16. stoletja azteško deželo odkrili Španci, so prevzeli tudi polja vanilje in jo začeli uporabljati za aromatiziranje jedi in pijač. Mehika je ostala glavna proizvajalka vanilje vse do 19. stoletja. To pa predvsem zato, ker potaknjenci, ki so jih pošiljali drugam, niso bili oprašeni in niso imeli plodov, strokov, v katerih po fermentaciji nastane aromatična snov vanilin, in so bili tako brez vrednosti. Vse se je spremenilo, ko so odkrili, da vaniljo lahko oprašujejo tudi ročno, sploh pa, ko so odkrili, da se vanilin lahko pridobi sintezno. Zaradi izjemno zahtevne in dolgotrajne pridelave vanilje jo iz naravnih virov dobimo le slabo petino na leto. Sogovorniki: Katja Malovrh, raziskovalka v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani dr. Aleš Obreza, profesor za področje farmacevtske kemije, Fakulteta za farmacijo Univerze v Ljubljani Polona Hribar, kuharska mojstrica in strokovna sodelavka Biotehniškega izobraževalnega centra Ljubljana

V tokratni novoletni izdaji hkrati spoznavamo dve "zimski", a popolnoma različni začimbi klinčke in muškatni orešček. Obe sta namreč doma na tisočletja najbolj varovani skrivnosti - -otočju Moluki, v zakotju Bandskega morja v današnji Indoneziji. Zaradi njiju so kolonizatorji skoraj iztrebili domače prebivalstvo, otočje pa še danes velja za "vročo točko" biotske raznovrstnosti.

Če bi morali čas okoli božiča opisati z vonjavami, zagotovo ne bi manjkal vonj po cimetu, ki pogreje in posladka. Priljubljena začimba, ki je v uporabi po vsem svetu, ima dolgo zgodovino. Velja za eno najstarejših poznanih začimb, ki pa je bila nekoč veliko predraga za splošno uporabo. Podatek, ki ga je v prvem stoletju našega štetja zapisal rimski pisec in učenjak Plinij starejši, nam pove, da je 350 gramov cimeta imelo enako vrednost kot pet kilogramov srebra. Znano pa je tudi, da so še v 15. stoletju na arabskih trgih zanj menjavali sužnje. Danes je ob popru cimet tista začimba, ki se ji je zaradi intenzivne pridelave, pri kateri uporabljajo veliko fitofarmacevtskih sredstev, najbolj zmanjšala kakovost, zato je dobro vedeti, kaj kupujemo. Čeprav je cimeta več vrst, se v kuhinji že od nekdaj uporabljata dve vrsti, pravi cejlonski in kitajski, ta je cenejši in vsebuje več dišave kumarin, zaradi katere lahko ob prevelikem zaužitju boli glava. Sogovorniki: Katja Malovrh, raziskovalka v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani Tatjana Butul, Domačija Butul Sanja Lončar, raziskovalka začimb in avtorica številnih knjig o začimbah dr. Aleš Obreza, profesor za področje farmacevtske kemije, Fakulteta za farmacijo Univerze v Ljubljani

Poper je že dolga tisočletja ena izmed najbolj priljubljenih začimb na svetu in ne velja zaman za kralja začimb. Nekoč je bil vreden več kot njegova teža v zlatu, danes je ena najbolj razširjenih začimb, ki se uporablja v praktično vseh kuhinjah sveta. Njegov okus nam je tako domač, da ga imamo vsi za svojega čeprav je njegova domovina obala jugozahodne Indije.

Origano izvira z mediteranskega območja, je trajnica gorovja in odcednih tal, zato so stari Grki to rastlino imenovali tudi gosko veselje. Starogrški filozof Aristotel je poročal, da so želve, ko so pogoltnile strupeno kačo, takoj pojedle nekaj origana, ki naj bi vplival kot protistrup. Prav tako ni slučajno, da je pristal na pici, najbrž bolj iz zdravstvenih kot iz kulinaričnih razlogov, če vemo, da je pica nastala iz ostankov hrane za reveže. Domače ime za origano je navadna dobra misel, včasih mu rečejo tudi divji majaron, a kljub podobnosti sta si zelišči različni. Omenili bomo tudi timijan, ki se izmed vseh treh najmanj uporablja v kulinariki, je pa nekoč veljal za antibiotik revežev. Kdaj pa je nekaj začimba, kdaj zelišče? Velikokrat najdemo razlago, da so zelišča posušeni zeleni deli rastlin, začimbe pa posušeni in zmleti drugi deli, na primer semena, lubje ali korenine. A mi bomo rekli, da posušeno zelišče lahko uporabimo tudi kot začimbo. Sogovorniki: Majda in Katja Temnik, Zeliščni vrt in družinska kmetija Majnika dr. Aleš Obreza, profesor za področje farmacevtske kemije, Fakulteta za farmacijo Univerze v Ljubljani Foto: Andraž Purg

V sedmi sezoni se spet podajamo okoli sveta. Ob vodki verjetno najprej pomislimo na to, da ta žgana pijača izvira iz Rusije, kar še posebno draži Poljake. A kot menijo nekateri, ne glede na to, ali so prvi vodko destilirali v Rusiji ali na Poljskem, največ so k prepoznavnosti te pijače prispevali Američani. Razširjeno mnenje je tudi, da je narejena iz krompirja, a v resnici je je večina izdelana iz žit, predvsem koruze in pšenice, tradicionalno žito za izdelavo vodke v vzhodni Evropi pa je še vedno rž. Vodka je tudi edina žgana pijača, ki jo lahko izdelamo iz česar koli, kar imamo na voljo, mora pa biti kmetijskega izvora. Sogovorniki: Majda Debevc, izjemna poznavalka žganih pijač: Martin Kržič, družinska žganjekuha Kržič; Matej Kolenko, družinska kmetija Kolenko; Andrej Kavčič, mala družinska destilarna žganih pijač Krucefix.

V sedmi sezoni se spet podajamo okoli sveta. Če bi 100 Američanov vprašali, katera žgana pijača je najbolj ameriška, bi morda le eden ali dva najbolj zgodovinsko razgledana odgovorila, da je to applejack, jabolčno žganje. Tega v ameriških kolonijah na zahodu sprva niso pridobivali z destilacijo, ampak z redukcijo. Applejack je bila dolgo časa edina močna pijača prvih naseljencev, sploh na mejnih območjih ameriških kolonij, kjer niso imeli drugega naravnega vira za proizvodnjo alkohola kot jabolka. O tradiciji gojenja jabolk v ZDA in pozabljeni jabolčni alkoholni pijači, ki v ZDA doživlja pravo renesanso. Sogovornika: Noah Charney, Američan, ki že vrsto let živi v Kamniku; Lisa Laird Dunn iz ameriške družinske destilarne Laird and Company v Scobeyvillu. Zapiski First lady of applejack

V sedmi sezoni se spet podajamo okoli sveta. Nekateri tekilo uvrščajo med vrhunskih pet žganih pijač, kjer imata mesto na primer tudi viski in rum. A v nasprotju z rumom, ki ga delajo povsod, kjer raste sladkorni trst, je tekila lahko narejena le v Mehiki, in sicer le v regijah, določenih z zakonom. Ena izmed najbolj znanih je Jalisco s polji modrih agav, edine agave, iz katere je lahko narejena mehiška nacionalna pijača. Drugače pa je pri mezcalu, ki je splošno ime za žgano pijačo iz agav. Podobno kot rum so tudi tekilo v Mehiki začeli delati šele po prihodu Špancev, ki so iz Evrope prinesli kotle za žganjekuho in znanje o pripravi žganih pijač, ter začeli destilirati staro azteško pijačo bogov, imenovano pulke. Sogovorniki Maria Del Pilar Santos Esquivel, klinična nutricionistka in lastnica spletne trgovine El Merkadito; Andrej Colarič, skrbnik spletne strani tekoce-zadeve.si; Majda Debevc, izjemna poznavalka žganih pijač.

V sedmi sezoni se spet podajamo okoli sveta. Izpostavljamo slovenskega posebneža, brinjevec. Slovenci smo namreč edini na svetu, ki iz brinovih jagod kuhamo žganje in brinje ne le namakamo v njem. Zaradi veliko eteričnih olj in trpkega okusa ima zelo specifičen okus in vonj, številni pa menijo, da je "brinovček" bolj kot žganje zdravilo, ki bi ga morali prodajati tudi v lekarnah. Sogovorniki Klemen Bizjak, predsednik Društva, ljubiteljev domače žganjekuhe; Samo Kenda, mojster destilar iz destilarne Berryshka; Erik Sarkič, destilarna BrinGin; Noah Charney,Američan v Slovenjii.

V sedmi sezoni se spet podajamo okoli sveta. Vzhodna Azija je domovina najbolj prodajane žgane pijače na svetu. To ni ne vodka, ne viski, ne rum, to je sodžu. Nacionalni korejski pijači rečejo tudi korejska vodka in je tradicionalno narejena iz riža. Po korejski vojni, leta 1965, ko je takratna vlada zaradi pomanjkanja riža izdelavo sodžuja iz riža prepovedala, so to žgano pijačo začeli izdelovati iz tapioke in sladkega krompirja. Če je korejski sodžu najbolj prodajana žgana pijača, ki pri nas ni prav zelo znana, pa je veliko bolj znan japonski sake, ki pa ni niti žganje niti vino, pač pa je po izdelavi najbolj podoben pivu s posebno dvojno vzporedno fermentacijo. Sogovorniki: Hyewon Yang iz korejske restavracije Suwon; Matevž Vidmar, somelje v japonski restavraciji Maru; Andrej Colarič, skrbnik spletne strani tekoce-zadeve.si.

V sedmi sezoni se ponovno podajamo okoli sveta. Spoznavamo zgodovino, razvoj, značilnosti in zanimivosti najbolj prepoznavnih ter legendarnih žganih pijač sveta. Tretjo epizodo začenjamo z zlobneži, ki pravijo, da če bi na Irskem in Škotskem uspevalo sadno drevje, tudi viskija kot takega svet ne bi poznal. Destilacija ječmena in ostalih žit ter zorenje viskija je namreč zelo zahteven in filigransko natančen posel, ki so ga na severu Britanskega otočja povzdignili v znanost in od koder se je razširil po zemeljski obli. Danes najbolj kakovostnih ne proizvajajo le v njegovi domovini, ampak v sam vrh sodijo tudi viskiji iz Indije, z Japonske, iz ZDA in iz Kanade. Zato niti ne čudi, da je ta žitni destilat najbolj poznana in najbolj priljubljena žgana pijača na svetu. Sogovorniki: Samo Kenda, mojster destlacije iz destilarne Berryshka; Matevž Vidmar, sommelier za azijske pijače; Ivan Rauber, poznavalec viskijev iz klubu Scotch Malt Whisky Society v Edinburghu; Marija Sotnikova Štravs, jezikoslovka.

V sedmi sezoni se ponovno podajamo okoli sveta. Spoznavamo zgodovino, razvoj, značilnosti in zanimivosti najbolj prepoznavnih ter legendarnih žganih pijač sveta. S Karibi najbolj povezujemo rum. Edino surovino, iz katere pridelujejo rum, so na Karibe prinesli kolonialisti, ki so s seboj vzeli tudi kotle in znanje o izdelavi žganih pijač, ki so jih poznali. Zato imamo različne vrste ruma. Francoskega, pri katerem je rum narejen iz fermentiranega soka sladkornega trsa, ter angleškega in španskega, pri katerih je rum destilat iz fermentirane melase. Iz sladkornega trsa pa je tudi kašasa, nacionalna pijača v Braziliji. Z rumom je povezan tudi temnejši del zgodovine, zasužnjevanje ljudi, ki so delali na plantažah sladkornega trsa. Zato je rum pijača, zaradi katere so nekateri obogateli, drugim pa je pomagala pozabiti njihovo revščino ali pa dala pogum. Sogovornika: Majda Debevc, izjemna poznavalka žganih pijač; Lazaro Amed Hierrezuelo Zumeta, kubanski glasbenik.

V sedmi sezoni se ponovno podajamo okoli sveta. Spoznavamo zgodovino, razvoj, značilnosti in zanimivosti najbolj prepoznavnih ter legendarnih žganih pijač sveta. Prvo epizodo začenjamo z destilatom, ki je tesno povezan z zgodovino destilacije same in pijačo, ki nosi ime, ki povzroča precej zmede. Vsak konjak je namreč brendi, vsak vinjak pa še zdaleč ni konjak. Sogovorniki: Jure Štalcar, glavni enolog vinske kleti Metlika; Majda Debevc, izjemna poznavalka žganih pijač; Vladimir Boisa, nekdanji košarkar Olimpije, ki se je posvetil vinarstvu.

Za konec serije Mimogrede po svetu 2 bomo posegli v bogato zakladnico italijanske kulinarike in kot ob koncu obeda postregli s sladico. Tiramisu je ena od legendarnih sladic naših sosedov, ki morda res nima večstoletne tradicije, je pa najbrž svetovno najbolj prepoznavna italijanska sladica. In še enkrat bomo potrdili, da so pri najpreprostejših jedeh najpomembnejši detajli. "Kar je najpreprosteje, je tudi najpreprosteje zamočiti. Popolnoma. Skrivnost tiramisuja je uravnotežiti sladkobo. Biti mora lahek kljub sicer težkim sestavinam. Kava se mora čutiti, a ne sme prevladati. Piškoti morajo biti sočni, a ne razmočeni … o receptu pa … ne morem ga razkriti, ker bi te moral na koncu intervjuja ubiti." Tako pripravo opiše Maxx, kuhar in lastnik lokala Raw Pasta na Trubarjevi v Ljubljani, ki ne le da pripravlja najboljše testenine v mestu, njegovo poslanstvo je širiti italijansko kulturo prehranjevanja med slovenskimi prijatelji, kot pravi svojim strankam. Pripravlja najboljši tiramisu v Ljubljani.

Tokrat se spet odpravljamo v Azijo, ki je kulinarično gledano daleč najbolj raznolika celina. Pokukali bomo v svet Vzhodno Azijske kulinarike, še bolj natančno na korejski polotok in spoznali jed, ki je temeljna hrana korejske kulinarike. Kimči je tradicionalna več tisočletij stara korejska jed iz fermentirane zelenjave in začimb, ki ni le nepogrešljiva priloga pri vsakem obroku ampak tudi osnova za pripravo številnih jedi. Korejci kimči jedo za zajtrk, kosilo in večerjo, kot prilogo ali glavno jed - v vseh mogočih oblikah. Res, da je kimči prastara jed, a je kot nalašč za današnjo bio-eko-makrobitično-vegansko ero. Sogovorniki: Hyewon Yang iz korejske restavracije Suwon Sanja Čakarun iz manufakture in trgovine Kis in kvas Boštjan Napotnik Napo, teoretik in praktik v kuhinji

Tokrat smo s kuhalnico odpravili na vzhod naše celine. Spoznali smo klasično narodno jed, ki je doma tako v Ukrajini kot Rusiji, pa tudi na Poljskem, Moldaviji, Romuniji, pribaltskih in ostalih nekdanjih državah bivše Sovjetske zveze. Za boršč bi težko trdili, da je osvojil svet, a to nasitno enolončnico, ki je zaradi rdeče pese izrazito rdeče barve, najdemo povsod, kjer emigranti iz prej omenjenih dežel odpirajo restavracije z vzhodnoevropskih pridihom. Kar je praktično povsod po svetu. Sogovornici: Fylipenko Bogdana iz Odese, ki je z otrokoma prebežala v Slovenijo, Evgeniya Maria, umetnostna zgodovinarka, ki svoje vtise o Slovenij objavlja na profilu @oslovenii. Tudi v 2. sezoni serije Mimogrede po svetu se okoli sveta odpravljamo s kuhalnico. V četrti epizodi smo se odpravili na vzhod naše celine in pripravili boršč Tokrat smo s kuhalnico odpravili na vzhod naše celine. Spoznali smo klasično narodno jed, ki je doma tako v Ukrajini kot Rusiji, pa tudi na Poljskem, Moldaviji, Romuniji, pribaltskih in ostalih nekdanjih državah bivše Sovjetske zveze. Za boršč bi težko trdili, da je osvojil svet, a to nasitno enolončnico, ki je zaradi rdeče pese izrazito rdeče barve, najdemo povsod, kjer emigranti iz prej omenjenih dežel odpirajo restavracije z vzhodnoevropskih pridihom. Kar je praktično povsod po svetu. Sogovornici: Fylipenko Bogdana iz Odese, ki je z otrokoma prebežala v Slovenijo, Evgeniya Maria, umetnostna zgodovinarka, ki svoje vtise o Slovenij objavlja na profilu @oslovenii. Boršč je tradicionalna vzhodno evropska jed, enolončnica iz govejega ali svinjskega mesa in zelenjave, med katero je na prvem mestu rdeča pesa, ki mu daje značilno rdečo barvo. Jed v številnih izpeljankah poznajo v vseh deželah med Črnim morjem in Baltikom - najbolj doma je v Ukrajini, pa tudi številnih drugih državah bivšega sovjetskega bloka. Boršč bi najlažje opisali kot vzhodnoslovanko gosto juho, ki jo kuhajo v Ukrajini in Rusiji, na Poljskem in Romuniji, pa Moldaviji in Belorusiji, pribaltskih deželah in številnih drugih državah bivše Sovjetske zveze. Vprašanje, ali je boršč bolj ukrajinski ali bolj ruski ali celo beloruski, je posledica zgodovinskih okoliščin, saj prve omembe te jedi segajo v srednji vek in čas Kijevske Rusije, ki so jo na iz današnjega ukrajinskega glavnega mesta vodili kijevski knezi in skandinavski trgovci imenovani Rusini. Kijevska Rusija danes velja za zibelko treh sodobnih vzhodnoslovanskih narodov: Belorusov, Rusov in Ukrajincev, zgodovinarji vseh treh narodov pa poskušajo zgodovino te srednjeveške države pripisati le sami sebi. Priporočamo: Ievgen Klopotenko: Prej sem kuhal za zabavo, zdaj kuham, da rešujem življenja Fotogalerija: BorščFoto: Polina Tankilevitch/pexels.com Fylipenko Bogdana Evgeniya Maria

V tokratni epizodi Mimogrede po svetu se odpravljamo v Grčijo, priljubljeno počitniško destinacijo Slovencev. Vsi tisti, ki radi raziskujejo kulinarične posebnosti držav, ki jih obiščejo, Grčijo po navadi zapuščajo z izjemnimi vtisi. In čeprav je ena najbolj prepoznavnih grških jedi – musaka zelo udomačena tudi naših vrtčevskih, šolskih, vojaških in službenih menzah, so mnogi šele ob srečanju s pravo, grško musako doživeli pravo gastronomsko razodetje. A skrivnost dobre musake ni v receptu, ampak v svežih, lokalnih sestavinah. V vse plasti musake in njene zgodovine sta nas popeljala Natassa Petra, politologinja iz Grčije, ki že 15 let živi v Sloveniji in Boštjan Napotnik - Napo, kuharski teoretik in praktik. Foto: https://www.pexels.com/ Tudi v 2. sezoni serije Mimogrede po svetu se okoli sveta odpravljamo s kuhalnico. V tretji epizodi smo šli v Grčijo in pripravili znamenito musako V tokratni epizodi Mimogrede po svetu se odpravljamo v Grčijo, priljubljeno počitniško destinacijo Slovencev. Vsi tisti, ki radi raziskujejo kulinarične posebnosti držav, ki jih obiščejo, Grčijo po navadi zapuščajo z izjemnimi vtisi. In čeprav je ena najbolj prepoznavnih grških jedi – musaka zelo udomačena tudi naših vrtčevskih, šolskih, vojaških in službenih menzah, so mnogi šele ob srečanju s pravo, grško musako doživeli pravo gastronomsko razodetje. A skrivnost dobre musake ni v receptu, ampak v svežih, lokalnih sestavinah. V vse plasti musake in njene zgodovine sta nas popeljala Natassa Petra, politologinja iz Grčije, ki že 15 let živi v Sloveniji in Boštjan Napotnik - Napo, kuharski teoretik in praktik. Musaka je zloženka popečenih rezin jajčevcev in krompirja z dvema omakama, mesno paradižnikovo in bešamelom. Jed je ime dobila v Grčiji in se razširila po Balkanu in Bližnjem vzhodu ter osvojila svet. Musaka obstaja v nešteto izvedbah, a le ena je grška in čeprav ima antične korenine, je v današnji obliki nastala šele pred dobrimi 100 leti. Fotogalerija: Musaka kot jo pripravi Napo Boštjan Napotnik - Napo Natassa Petra Foto: osebni arhiv in kruhinvino.com

Tokrat se v Mimogrede po svetu v iskanju jedi, ki je osvojila svet, ne odpravljamo prav daleč. Pravzaprav ostajamo v regiji in po malem tudi doma, saj je jed, ki jo predstavljamo malo tudi naša. Pravzaprav si težko predstavljamo pravo slovensko gasilsko veselico ali majski piknik ali otvoritev vrtne žar sezone brez te ikonične jedi. Čevapčiče poznajo od Perzije do Skandinavije, od Avstralije do Južne Amerike, najbolj udomačena pa je na Balkanu. Čevapčiči, pečeni mesni svaljki so najbolj prepoznavna jugoslovanska jed, ki združuje in razdvaja in spet združuje narode na Balkanu in širše skoraj stoletje in pol. Bolj preprosto kot pri čevapčičih skoraj ne gre. Mleto meso začinimo in oblikujemo v svaljke ter spečemo na žaru. A za tem preprostim principom kot za vsako ikonično jedjo tiči cela znanost. Tudi v 2. sezoni serije Mimogrede po svetu se okoli sveta odpravljamo s kuhalnico. V drugi epizodi pripravljamo čevapčiče Tokrat se v Mimogrede po svetu v iskanju jedi, ki je osvojila svet, ne odpravljamo prav daleč. Pravzaprav ostajamo v regiji in po malem tudi doma, saj je jed, ki jo predstavljamo, malo tudi naša. Pravzaprav si težko predstavljamo pravo slovensko gasilsko veselico ali majski piknik ali otvoritev vrtne žar sezone brez te ikonične jedi. Čevapčiče poznajo od Perzije do Skandinavije, od Avstralije do Južne Amerike, najbolj udomačeni pa so na Balkanu. Čevapčiči, pečeni mesni svaljki so najbolj prepoznavna jugoslovanska jed, ki združuje in razdvaja in spet združuje narode na Balkanu in širše skoraj stoletje in pol. Bolj preprosto kot pri čevapčičih skoraj ne gre. Mleto meso začinimo in oblikujemo v svaljke ter spečemo na žaru. A za tem preprostim principom kot za vsako ikonično jedjo tiči cela znanost. Čevapčiče smo pripravljali skupaj z izredno profesorico novejše zgodovine na Filozofski fakluteti v Banja Luki Slavojko Beštič Bronza, Grujico Ivkovičem, dolgoletnim profesorjem na gostinski šoli v Leskovcu, kjer je med drugim poučeval tudi predmet Roštilj ter Aliso Karalič, vodjo lokala 10 V Pol v Štepanjskem naselju v Ljubljani in Mariem, ki v 10 V Pol pripravlja tudi čevapčiče. Fotogalerija: Slavojka Beštić-Bronza Mario za žarom v 10 V Pol Mario in Alisa

Tudi v aktualni, pomladi seriji oddaj Mimogrede se bomo odpravili s kuhalnico okoli sveta. Že drugič. Tudi tokrat vam bomo predstavili nekaj najbolj znamenitih in prepoznavnih jedi iz posameznih držav sveta, ki so tako ali drugače zaznamovale ljudi in državo, kjer so nastale ter vplivale tudi na trende in prehranjevalne navade ljudi na drugih koncih sveta. Te kultne jedi bomo skuhali s človekom, ki prihaja iz te države ali pa državo in jed odlično pozna ter spoznali njen nastanek, zgodovino ter zanimivosti, povezane z njo. Skratka, spet nas čaka nas niz zaokroženih kulinaričnih zgodb o posamezni nacionalni jedi, ki je prerasla svoje okvirje in okvirje države, kjer je nastala. V prvi oddaji Mimogrede okoli sveta 2 gremo na Tajsko, privoščili pa si bomo znameniti pad thai. Pad thai ali tajski rezanci so v voku prepraženi riževi rezanci, jajce in kalčki, politi s slano-kislo-sladko omako, potreseni z zmletimi arašidi. Je ikonična jed s tajskih ulic in ena najbolj prepozavnih jedi na svetu. Pad thai se od ostalih azijskih rezancev razlikuje predvsem po rezancih samih. V pad thaiu so obvezni ploščati riževi rezanci, široki nekaj milimetrov, druga razlika pa je značilna sladko-slano kisla pad thai omaka. Z nami so se okoli voka sukali: Kitiya Srimaratn, medicinska sestra, maserka in kuharica; Prakobsin Thanapanyarak - Edže, lastnik restavracije OnThai in kuhar; Sara Marinko, študentka, vezni člen med strankami in osebjem v restavraciji OnThai. Tudi v 2. sezoni serije Mimogrede po svetu se bomo okoli sveta odpravili s kuhalnico. V prvi epizodi si bomo privoščili znameniti pad thai Tudi v aktualni, pomladi seriji oddaj Mimogrede se bomo odpravili s kuhalnico okoli sveta. Že drugič. Tudi tokrat vam bomo predstavili nekaj najbolj znamenitih in prepoznavnih jedi iz posameznih držav sveta, ki so tako ali drugače zaznamovale ljudi in državo, kjer so nastale ter vplivale tudi na trende in prehranjevalne navade ljudi na drugih koncih sveta. Te kultne jedi bomo skuhali s človekom, ki prihaja iz te države ali pa državo in jed odlično pozna ter spoznali njen nastanek, zgodovino ter zanimivosti, povezane z njo. Skratka, spet nas čaka nas niz zaokroženih kulinaričnih zgodb o posamezni nacionalni jedi, ki je prerasla svoje okvirje in okvirje države, kjer je nastala. V prvi oddaji Mimogrede: Po svetu 2 smo šli na Tajsko, privoščili smo si znameniti pad thai. Pad thai ali tajski rezanci so v voku prepraženi riževi rezanci, jajce in kalčki, politi s slano-kislo-sladko omako, potreseni z zmletimi arašidi. Je ikonična jed s tajskih ulic in ena najbolj prepoznavnih jedi na svetu. Pad thai se od ostalih azijskih rezancev razlikuje predvsem po rezancih samih. V pad thaiu so obvezni ploščati riževi rezanci, široki nekaj milimetrov, druga razlika pa je značilna sladko-slano kisla pad thai omaka. Z nami so se okoli voka sukali: Kitiya Srimaratn, medicinska sestra, maserka in kuharica; Prakobsin Thanapanyarak - Edže, lastnik restavracije OnThai in kuhar; Sara Marinko, študentka, vezni člen med strankami in osebjem v restavraciji OnThai. Fotogalerija: Prakobsin Thanapanyarak - Edže Prakobsin Thanapanyarak - Edže in Sara Marinko Prakobsin Thanapanyarak - Edže in Sara Marinko Kitiya Srimaratn

Za konec olimpijske serije oddaj Mimo grede smo prihranili sladico. A na Kitajskem sladica ni tako kot pri nas, vrhunec obroka, češnja na torti - kitajske sladice in sladke jedi bodo namreč večino zahodnjakov pustile hladne. Čeprav je Kitajska gastronomska tradicija ena najstarejših in čeprav so Kitajci obsedeni s hrano, je prav nenavadno kako malo pozornosti namenjajo sladkim jedem. Postrežejo jih kar med obedom. Nenavadno kako malo pozornosti namenjajo sladkim jedem Za konec olimpijske serije oddaj Mimo grede smo prihranili sladico. A na Kitajskem sladica ni tako kot pri nas, vrhunec obroka, češnja na torti - kitajske sladice in sladke jedi bodo namreč večino zahodnjakov pustile hladne. Čeprav je Kitajska gastronomska tradicija ena najstarejših in čeprav so Kitajci obsedeni s hrano, je prav nenavadno kako malo pozornosti namenjajo sladkim jedem. Postrežejo jih kar med obedom.

Nekaj napotkov o tem, ko se obnašati za mizo, če se boste kdaj znašli na večerji pri kitajski družini ali na kosilu v kitajski restavraciji. Bonton veleva, da si vsak najprej vzame s krožnika, ki je pred njim. Na omikano kitajsko mizo nož ne sodi. Kitajski pogrinjek ob krožniku, skodeli za riž, čajni skodelici in kozarcu zahteva le žlico in paličici. S paličicama lahko hrano izjemoma razkosamo, ne smemo pa je nabadati. Paličice nikoli ne pustimo zapičene v hrano ali prekrižane na krožniku, vedno jih odložimo vzporedno eno ob drugi. S paličicama lahko hrano izjemoma razkosamo, ne smemo pa je nabadati Nekaj napotkov o tem, ko se obnašati za mizo, če se boste kdaj znašli na večerji pri kitajski družini ali na kosilu v kitajski restavraciji. Bonton veleva, da si vsak najprej vzame s krožnika, ki je pred njim. Na omikano kitajsko mizo nož ne sodi. Kitajski pogrinjek ob krožniku, skodeli za riž, čajni skodelici in kozarcu zahteva le žlico in paličici. S paličicama lahko hrano izjemoma razkosamo, ne smemo pa je nabadati. Paličice nikoli ne pustimo zapičene v hrano ali prekrižane na krožniku, vedno jih odložimo vzporedno eno ob drugi.

Dober nož in dober pisker bi bil odgovor večine kuharjev, če bi jih vprašali, brez česa ne bi mogli opravljati svojega dela. Tudi v kitajski kuhinji je podobno, pri čemer sta oba omenjena pripomočka zelo posebna, kot je posebna tudi kitajska gastronomija. Danes se v oddaji Mimo grede na OI ukvarjamo z 'orodjem' v tipični kitajski kuhinji. Če bi morali opremo in pribor skrčiti na eno samo stvar, bi bil to dober vok, pri katerem se toplota enakomerno porazdeli. Če bi morali opremo in pribor skrčiti na eno samo stvar, bi bil to dober vok, pri katerem se toplota enakomerno porazdeli Dober nož in dober pisker bi bil odgovor večine kuharjev, če bi jih vprašali, brez česa ne bi mogli opravljati svojega dela. Tudi v kitajski kuhinji je podobno, pri čemer sta oba omenjena pripomočka zelo posebna, kot je posebna tudi kitajska gastronomija. Danes se v oddaji Mimo grede na OI ukvarjamo z 'orodjem' v tipični kitajski kuhinji. Če bi morali opremo in pribor skrčiti na eno samo stvar, bi bil to dober vok, pri katerem se toplota enakomerno porazdeli.

V Italiji je parmezan, v Mehiki jelapenjo, v ZDA kečap, v Belgiji majoneza, v Vietnamu ribja omaka ... Mnoge države in njihove kuharske praske imajo značilne dodatke, brez katerih si skoraj ne moremo predstavljati njihove kulinarike. Kaj pa na Kitajskem? To ugotavljamo v tokratni oddaji Mimo grede na olimpijskih igrah. Mnoge države in njihove kuharske praske imajo značilne dodatke, brez katerih si skoraj ne moremo predstavljati njihove kulinarike V Italiji je parmezan, v Mehiki jelapenjo, v ZDA kečap, v Belgiji majoneza, v Vietnamu ribja omaka ... Mnoge države in njihove kuharske praske imajo značilne dodatke, brez katerih si skoraj ne moremo predstavljati njihove kulinarike. Kaj pa na Kitajskem? To ugotavljamo v tokratni oddaji Mimo grede na olimpijskih igrah.

Čeprav je kitajska civilizacija ena najstarejših in ena najbolj naprednih, antični Kitajci niso poznali skrivnosti koagulacije ali sirjenja mleka. A ko so enkrat osvojili to obrt se niso ustavili: začeli so siriti tudi stročnice in izumili tofu. Zgodovinarji ugotavljajo, da so se tehnik izdelave jogurta in sira Kitajci naučili šele od stepskih ljudstev s severa. En razlog za to, da Kitajci dolgo niso poznali mlekarske obrti je zagotovo ta, da je med kitajsko populacijo zelo pogosta laktozna intolerančnost, drug pa ta, da v monsunskem podnebju, kjer uspeva riž, reja molznih živali ni najbolj gospodarna. Zgodovinarji ugotavljajo, da so se tehnik izdelave jogurta in sira Kitajci naučili šele od stepskih ljudstev s severa Čeprav je kitajska civilizacija ena najstarejših in ena najbolj naprednih, antični Kitajci niso poznali skrivnosti koagulacije ali sirjenja mleka. A ko so enkrat osvojili to obrt se niso ustavili: začeli so siriti tudi stročnice in izumili tofu. Zgodovinarji ugotavljajo, da so se tehnik izdelave jogurta in sira Kitajci naučili šele od stepskih ljudstev s severa. En razlog za to, da Kitajci dolgo niso poznali mlekarske obrti je zagotovo ta, da je med kitajsko populacijo zelo pogosta laktozna intolerančnost, drug pa ta, da v monsunskem podnebju, kjer uspeva riž, reja molznih živali ni najbolj gospodarna.

Globalno je najbolj priljubljena Kitajska kuhinja. Kako je v zadnjih 100, 150 letih kot pandemija osvojila svet? Kamorkoli so kitajski migranti prišli, so lokalno prebivalstvo navdušili s svojimi jedmi, predvsem sladko kislimi kombinacijami, ocvrtim mesom in seveda rezanci. Ponekod se je kitajska kulinarika popolnoma zlila z lokalno, denimo v Koreji. Celo najbolj poznano in priljubljeno vietnamko nacionalno jed, juho Pho Bo, so izumili kitajski priseljenci, ki so od francoskih mesarjev kupovali goveje kosti, iz njih kuhali juho in ji dodali riževe rezance. Kako je v zadnjih 100, 150 letih osvojila svet? Globalno je najbolj priljubljena Kitajska kuhinja. Kako je v zadnjih 100, 150 letih kot pandemija osvojila svet? Kamorkoli so kitajski migranti prišli, so lokalno prebivalstvo navdušili s svojimi jedmi, predvsem sladko kislimi kombinacijami, ocvrtim mesom in seveda rezanci. Ponekod se je kitajska kulinarika popolnoma zlila z lokalno, denimo v Koreji. Celo najbolj poznano in priljubljeno vietnamko nacionalno jed, juho Pho Bo, so izumili kitajski priseljenci, ki so od francoskih mesarjev kupovali goveje kosti, iz njih kuhali juho in ji dodali riževe rezance.

Kot smo povedali v prvi oddaji Mimo grede na olimpijskih igrah, je zaradi zgodovinskih okoliščin in geografske raznolikosti Kitajske nemogoče govorili o kitajski kuhinji, ampak kvečjemu štirih velikih kulinaričnih tradicijah, ki jih povzema ta kitajski pregovor: vzhod je sladek, jug slan, zahod je kisel, sever vroč. Danes bomo spoznali osem osnovnih, najbolj vplivnih različic kitajske kuhinje. Te se delijo še na več podvrst in so temelji kuharskih praks tudi drugod po Kitajskem in svetu. Razlike med kitajskimi gastronomskimi regijami Kot smo povedali v prvi oddaji Mimo grede na olimpijskih igrah, je zaradi zgodovinskih okoliščin in geografske raznolikosti Kitajske nemogoče govorili o kitajski kuhinji, ampak kvečjemu štirih velikih kulinaričnih tradicijah, ki jih povzema ta kitajski pregovor: vzhod je sladek, jug slan, zahod je kisel, sever vroč. Danes bomo spoznali osem osnovnih, najbolj vplivnih različic kitajske kuhinje. Te se delijo še na več podvrst in so temelji kuharskih praks tudi drugod po Kitajskem in svetu.

V tretji oddaji Mimo grede na olimpijskih igrah bomo ugotovili, da sta obe žitarici na Kitajskem skoraj enakovredni. Kitajski pregovor pravi, da je obed brez riža enako kot lepo dekle brez enega očesa. Riž Kitajci poznajo vsaj 8 tisoč let in je temelj lokalne kulinarike tam, kjer so ustrezne razmere za njegovo gojenje. Pol mlajša na Kitajskem kot riž, manj sveta, a nič manj priljubljena, pa je pšenica, ki je prišla na Kitajsko pred približno štiri tisoč leti. Danes jo na Kitajskem gojijo na površini primerljivi z velikostjo Alžirije. Iz pšenične moke izdelujejo kruh, mesijo testo za znamenite kitajske žlikrofe, za v pari kuhane kvašene kitajske cmoke ter seveda za testenine vseh mogočih oblik. Kitajski pregovor pravi, da je obed brez riža enako kot lepo dekle brez enega očesa V tretji oddaji Mimo grede na olimpijskih igrah bomo ugotovili, da sta obe žitarici na Kitajskem skoraj enakovredni. Kitajski pregovor pravi, da je obed brez riža enako kot lepo dekle brez enega očesa. Riž Kitajci poznajo vsaj 8 tisoč let in je temelj lokalne kulinarike tam, kjer so ustrezne razmere za njegovo gojenje. Pol mlajša na Kitajskem kot riž, manj sveta, a nič manj priljubljena, pa je pšenica, ki je prišla na Kitajsko pred približno štiri tisoč leti. Danes jo na Kitajskem gojijo na površini primerljivi z velikostjo Alžirije. Iz pšenične moke izdelujejo kruh, mesijo testo za znamenite kitajske žlikrofe, za v pari kuhane kvašene kitajske cmoke ter seveda za testenine vseh mogočih oblik.

Kitajska kuharska tradicija je stara nekaj tisoč let, v tem času pa so Kitajci izumili živila kot so rezanci in tofu. Izvedeli bomo, zakaj tudi v naših kitajskih restavracijah na koncu obeda postrežejo s toplim slivovim vinom. Kuhanje so Kitajci začeli obravnavali kot TAO - doktrino uma. Znana je zgodba kuharskega guruja, ki je svoje služabnike pošiljal nabirati roso s cvetov divje vrtnice in limon, v kateri je skuhal riž. Za roso z običajnih vrtnic je menil, da je premočna. Pečeni rezanci in pečen riž, najbolj prepoznavne jedi iz današnjih kitajskih restavracij po svetu, so kitajska pogruntavščina sodobnega časa, ulična hitra hrana, ki pa je za razliko od drugih jedi, povsod po svetu bolj ali manj enakega okusa. Zakaj tudi v naših kitajskih restavracijah na koncu obeda postrežejo s toplim slivovim vinom Kitajska kuharska tradicija je stara nekaj tisoč let, v tem času pa so Kitajci izumili živila kot so rezanci in tofu. Izvedeli bomo, zakaj tudi v naših kitajskih restavracijah na koncu obeda postrežejo s toplim slivovim vinom. Kuhanje so Kitajci začeli obravnavali kot TAO - doktrino uma. Znana je zgodba kuharskega guruja, ki je svoje služabnike pošiljal nabirati roso s cvetov divje vrtnice in limon, v kateri je skuhal riž. Za roso z običajnih vrtnic je menil, da je premočna. Pečeni rezanci in pečen riž, najbolj prepoznavne jedi iz današnjih kitajskih restavracij po svetu, so kitajska pogruntavščina sodobnega časa, ulična hitra hrana, ki pa je za razliko od drugih jedi, povsod po svetu bolj ali manj enakega okusa.

Prva iz serije oddaj Mimo grede na olimpijskih igrah bo teoretična. Spoznali bomo, da kitajska kuhinja ni ena sama, ampak jih je osem in da riž ni ulitimativno živilo v kitajskih prehranjevalni tradiciji. Za kitajsko kuhinjo je značilen širok nabor načinov priprave hrane, od preciznega rezanja sestavin do številnih tehnik toplotne obdelave. Uporabljajo široke palete začimb, zelenjave, mesa, tofuja in ostalih živil v kombinaciji z rižem in rezanci. Daleč najbolj priljubljeno meso na Kitajskem je svinjina, ki predstavlja kar tri četrtine celotne porabe mesa v državi. Daleč najbolj priljubljeno meso na Kitajskem je svinjina, ki predstavlja kar tri četrtine celotne porabe mesa v državi Prva iz serije oddaj Mimo grede na olimpijskih igrah bo teoretična. Spoznali bomo, da kitajska kuhinja ni ena sama, ampak jih je osem in da riž ni ulitimativno živilo v kitajskih prehranjevalni tradiciji. Za kitajsko kuhinjo je značilen širok nabor načinov priprave hrane, od preciznega rezanja sestavin do številnih tehnik toplotne obdelave. Uporabljajo široke palete začimb, zelenjave, mesa, tofuja in ostalih živil v kombinaciji z rižem in rezanci. Daleč najbolj priljubljeno meso na Kitajskem je svinjina, ki predstavlja kar tri četrtine celotne porabe mesa v državi.

Danes smo sklenili serijo oddaj Mimogrede, ki smo jo poimenovali V divjini in v kateri smo spoznavali, pripravljali in uživali bolj ali manj znane divje, užitne rastline in njihove plodove. In za konec smo prihranili kralja divje hrane, eno najbolj cenjenih delikates, ki jo lahko postavimo ob bok najbolj prestižni hrani, kot so kaviar, kobe govedina, gosja jetra in podobno. Pravijo jim tudi diamanti iz gozda, uradno so gomoljike, najbolj pa jih poznamo kot tartufe. V sklepni oddaji šeste sezone smo tartufe iskali z izkušenim lovcem na tartufe Brankom Čendakom in njegovima psičkama. Za konec smo prihranili kralja divje hrane, eno najbolj cenjenih delikates, ki jo lahko postavimo ob bok najbolj prestižni hrani Danes smo sklenili serijo oddaj Mimogrede, ki smo jo poimenovali V divjini in v kateri smo spoznavali, pripravljali in uživali bolj ali manj znane divje, užitne rastline in njihove plodove. In za konec smo prihranili kralja divje hrane, eno najbolj cenjenih delikates, ki jo lahko postavimo ob bok najbolj prestižni hrani, kot so kaviar, kobe govedina, gosja jetra in podobno. Pravijo jim tudi diamanti iz gozda, uradno so gomoljike, najbolj pa jih poznamo kot tartufe. Mi smo v sklepni oddaji šeste sezone tartufe iskali z izkušenim lovcem na tartufe Brankom Čendakom in njegovima psičkama. RECEPT Sladoled s tartufi po receptu Primoža Dolničarja jajca sladkor sladka smetana sveži tartufi Ločimo rumenjake in beljake. V eni posodi iz beljakov naredimo sneg, v drugi stepemo sladko smetano, v tretji pa rumenjake in sladkor. Nato previdno vmešamo sneg v sladko smetano in nato še rumenjake s sladkorjem. V posodico vlijemo nekaj te mase in nanjo naribamo tartufe ter prelijemo s preostankom mase. Postavimo v zmrzovalnik, da se sladoled strdi. Sladoled postrežemo z vročo marmelado iz brusnic, trnulj ali iz kakšnih drugih divjih sadežev. In če nam je ostalo še kaj tartufov jih po sladoledu, preden ga postrežemo, povrh še malo naribamo. Beli tartufiFoto: Val 202 Črni tartufiFoto: Val 202 Branko ČrednakFoto: Val 202 Nabiranje tartufovFoto: Val 202 Nabiranje tartufovFoto: Val 202 Nabiranje tartufovFoto: Val 202