Sopotnica

Sopotnica je Ljubica Knežević Cvelbar, znanstvena raziskovalka ekonomije v turizmu, redna profesorica na ljubljanski ekonomski fakulteti, gostujoča profesorica na številnih univerzah po svetu, svetovalka in vsestranska strokovnjakinja v turizmu. "Pri trajnostnih iniciativah v hotelih in gostilnah smo v zadnjih letih naredili korak naprej. Zaostajamo pa pri infrastrukturi, v katero ne vlagamo dovolj. V turizmu nas čaka še veliko dela." Ljubica Knežević Cvelbar Redna profesorica na ljubljanski ekonomski fakulteti, gostujoča profesorica na številnih univerzah po svetu, svetovalka in vsestranska strokovnjakinja v turizmu takole razmišlja o slovenskih intelektualcih:"Še po dvajsetih letih življenja tukaj verjamem, da je neverjetno veliko intelektualcev v Sloveniji, s katerimi lahko navežeš stik. Zato tudi ostajam tukaj, čeprav bi se že večkrat lahko preselila drugam."

Diplomirana slikarka in oblikovalka pri svojem delu povezuje umetnost in ljubezen do živali, vodi mačjo svetovalnico, izobražuje o dobrobiti in vedenju mačk, sodeluje z zavetišči za živali, s skrbniki in stroko. "Skrb za živali je obveznost, ki jo moraš trezno sprejeti. Zanjo se ne smeš odločiti iz čustvenih razlogov, ampak zaradi tega, ker meniš, da si sposoben. Oziroma če nisi, da boš poiskal pravo pomoč." Pšenica Kovačič

Komunikatorica znanosti z doktoratoma iz fizične geografije in varstva okolja, redna profesorica na mariborski filozofski fakulteti, kjer vodi Mednarodni center za ekoremediacije, na Učnem poligonu za samooskrbo Dole pa akademska znanja prenaša v prakso. "Slovenija nima pravilno razvite kulture pitja čaja. Veliko gospodinjstev si zjutraj skuha en velik lonec čaja, ki ga pijejo čez cel dan. Ampak to ni to, ker ta ni živ. Je kot postana juha. Čaj se mora piti v majhnih količinah, v majhnih skodelicah in vedno z nekom. Tako kot vino. Vina naj ne bi pil sam. Čaj združuje ljudi." Ana Vovk Komunikatorica znanosti z doktoratoma iz fizične geografije in varstva okolja svoja akademska znanja prenaša v prakso: "Srečen si, ko ničesar ne potrebuješ. In pri permakulturi pravzaprav ničesar ne potrebuješ, ker ti vse daje narava. To ni skromnost, to je notranje bogastvo. Material ti je prej ali slej samo obremenitev. Veliko ljudi sledi temu načinu življenja." "Danes je tisto, kar je zdravo in krepi življenje, veliko bolj dosegljivo, kot je bilo včasih. Pot odpiranja je hitrejša, včasih je za spremembo trajalo predolgo. Zdi se mi, da bo prej prišlo do preobrata v bolj trajnostno smer. Razvoj smo dosegli, zdaj se lahko le trajnostno umikamo."

Ustvarila je vrsto vlog v gledališču in na filmu, je članica ansambla MGL, na filmskem festivalu v Mostarju je prejela nagrado za najboljšo glavno žensko vlogo Mejre v filmu Zastoj, ki te dni prihaja v kinematografe. "Igralci neprestano iščemo nove obraze, nova občutja. Včasih pridemo do cilja, včasih ne. Ni nujno, da vedno prideš do tistega zaželenega. In to vsak igralec pri sebi ve. /.../ Ranljivost, odprtost je naše osnovno delovno orodje." Mirjam Korbar Za seboj ima 30 let igralskih izkušenj in ko primerja delo zdaj in nekoč, pravi, da največ sprememb vidi pri snemanju filma: "Zaradi tega, ker so pogoji dela vse slabši. Veliko hitreje je treba vse narediti, na dan je treba posneti vse več sekvenc, honorarji so tudi slabi. Denarja za film je vse manj." "Igralci znamo najti veselje v vlogi, nekaj, kar nas v njej zanima, značaj, videz, lahko tudi hoja. Predvsem pa nam je pomembno, da vloga nekaj pove, da nekaj nosi."

Zgodovinar in aktivist, zaposlen pri Slovenski filantropiji, kjer sodeluje pri programu za integracijo migrantov. "Nobeno mesto ne bo rešilo tvojih težav. Ampak nekje moraš biti in si tam ustvariti življenje. Če se ti zdi z mestom, v katerem živiš, vse narobe, je zelo pogosto, da se motiš." Ognjen Radivojević Potem ko je Ognjen Radivojević živel v Sarajevu, študiral v Novem Sadu in Münchnu, se je pred desetimi leti preselil v Ljubljano: "Problem Evrope je, da se uporablja slabe strategije. To skuša rešiti tako, da želi ljudi ohraniti zunaj svojih meja. Ni človeka, ni problema." "Zelo hudo mi je za vse tiste, ki se zdaj potikajo ob meji. Nedaleč od nas se sprehajajo ljudje, ki so žejni, premraženi, poškodovani. Drugi si to težko predstavljajo in razmišljajo o tem, saj se že tako obremenjujejo s svojo strategijo preživetja."

Ustanovni član skupine Mi2, vokalist in kitarist, ki piše poezijo in prozo. "Razvoj politike je v zadnjih vsaj dvajsetih letih šel v smer, da bi odvrnil sposobne, izobražene, široko misleče ljudi, da bi se kaj takega šli. Ker jih javnost prehitro umesti v isti koš s tistimi, ki so politiko pripeljali na glas, kot ga ima danes. Zato takšni potrebujejo še več poguma." Jernej Dirnbek - Dimek Ustanovni član skupine Mi2 rad sodeluje tudi z drugimi glasbeniki: "Na glasbeni sceni smo prijatelji, vsaj glede rokovske zvrsti." "Skupini Mi2 je prav koronavirus ponudil priložnost medsebojnega druženja. In čeprav se nismo smeli dobivati, smo vzdrževali stike. Tako smo videli novo dimenzijo svobode, ki nam jo prinaša naš hobi oziroma služba."

Stripar, grafični oblikovalec in ilustrator je avtor z letošnjim zlatirepcem nagrajenega risoromana Mestne ptice. "Ne moreš biti neprestano srečen. Ko greš na družabna omrežja in opazuješ vplivneže, vidiš, da so vsi nasmejani. Včasih me kar glava zaboli. Jaz ne bi zmogel tega. Ne razumem, kako lahko ljudje to delajo. Po eni strani jih občudujem, po drugi strani pa ne vem, kako dolgo bo to trajalo. Vse to je surrealno." Gašper Krajnc Z zlatirepcem nagrajen avtor o pticah v mestih razmišlja tako: "Treba je razumeti, da ptice niso v mestu zato, ker tam hočejo biti, ampak zato, ker jim tam ustreza. Naredili smo jim super okolje za življenje. Hrane imajo več kot dovolj. Če bi bil na njihovem mestu, se nikamor ne bi prestavil."

Izjemen zdravnik, internist in hematolog je predstojnik hematološkega oddelka na ljubljanskem kliničnem centru, profesor na ljubljanski medicinski fakulteti, državljan Evrope 2021. "Zdravnikova plača ni nič, njegov svinčnik stane. Če hočemo prihraniti, mora biti zdravnik vsak dan isti. Če ga menjamo, pride drug svinčnik. Gre za potrato denarja, poleg tega pa se izgubi še rdeča nit, kaj se z bolnikom dogaja. Da ima bolnik vsak dan drugega zdravnika, ni v redu, ta ga ne pozna, ni vizije, pa tudi stane bistveno več. Ne moremo govoriti, kateri zdravnik je najdražji, kdo ima najboljšo plačo, ampak kdo ima najdražji svinčnik." dr. Samo Zver

Klinični psiholog z Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana, sodni izvedenec. "Zahteve, naloge današnjih staršev so, da otroke ne razvajajo preveč. Ampak tukaj se skriva past. Naloga družine je bila vedno, da se otrok osamosvoji, zdaj pa se dogaja to, da starši zelo, zelo ščitijo otroke. Potem pa pride do ogorčenja, zakaj je tako nebogljen." Tristan Rigler Iz izkušenj pove, da je komunikacija z drugače mislečimi včasih zelo naporna: "Pogrešamo modro, umirjeno komunikacijo. Včasih je ta služila temu, da smo si izmenjali mnenja z možnostjo, da spremenimo svoje mnenje. Ker to je bistvo komunikacije. Zadnje čase pa ta komunikacija služi samo za podajanje lastnih mnenj, da potem iz tega nastane konflikt." "Prilagojen otrok oziroma človek ima v današnjem času skoraj negativno konotacijo, včasih pa je bila to pozitivna vrednota. Bojim se, da se je v zadnjih desetletjih pretiravalo v tej smeri, da mora biti otrok edinstven. /.../ Šlo je v tak ektstrem, da ima otrok neskončno pravic brez dolžnosti."

Dr. antropologije in sinolog, prevajalec in tolmač kitajskega jezika. Borilne veščine je treniral na Japonskem in Kitajskem, je učitelj kungfuja, vodi Taijiquan institute. "Ko se človek nečesa ustraši in je tega strahu preveč, pride do neracionalnih uporov. Upori so potem tam, kjer niso potrebni, in premalo tam, kjer so nujni." Žiga Tršar Borilne veščine je treniral na Japonskem in Kitajskem, zdaj je tudi učitelj kungfuja in vodi Taijiquan institute: "Osnova kungfuja je, da najdeš sebe. Da se umiriš. Tako lahko začneš spremljati dogodke, ki pa se spreminjajo. Tvoja naloga je, da stvari, ki niso del tebe, spustiš in se prilagodiš na nov svet." "Ni nujno na vsak način žrtvovati svoje življenje za svoje starše. Ljudje trpijo, da bi svoje starše na stara leta pospremili v lep pokoj, vendar grejo včasih čez mejo, samo zato, ker družba to od njih pričakuje. To mora izhajati iz ljubezni in srca, ne pa iz pričakovanja družbe."

Psihiatrinja in družinska sistemska psihoterapevtka, ki poleg kliničnega dela vodi seminarske skupine, ki spremljajo zgodnji razvoj otrok v domačem okolju. "Pri bitki za moč ni odnosa. Družbe, v katerih so kompleksni sistemi, potrebujejo ogromno energije, da se držijo skupaj, da ostanejo kompleksni. Organizmu gre, ker ima biokemične vezi, paru gre, ker ima ljubezen, skupne otroke, hišo ali seksualnost, v družbi pa se sprašujemo, kaj nas veže. Če nas veže samo jezik, je v teh časih kar problem." Breda Jelen Sobočan

Mikrobiologinja, ki se raziskovalno posveča glivam v solinah, na arktičnih ledenikih, gospodinjskih napravah in v drugih ekstremnih okoljih. Je utemeljiteljica znanstvenega področja ekstremofilnih gliv, profesorica na ljubljanski Biotehniški fakulteti. Raziskovalna skupina za biologijo mikroorganizmov na ljubljanski Biotehniški fakulteti, ki jo vodi Nina Gunde Cimerman, je zasnovala največjo zbirko ekstremofilnih gliv na svetu. Je tudi utemeljiteljica znanstvenega področja ekstremofilnih gliv in profesorica na ljubljanski Biotehniški fakulteti. Nezaupanje, ki danes spremlja znanost, jo izjemno preseneča. Mislila sem, da živimo v družbi, ki je relativno dobro ozaveščena in se zaveda pomena določenih ukrepov za zdravje. Eden od razlogov za nezaupanje je, da je to nova bolezen, zato so se trditve strokovnjakov spreminjale. Ljudje pričakujejo, da boš podajal neka nespremenljiva dejstva, običajno občinstvo ni seznanjeno z dvomi. In ko vidi, da se dejstva lahko spreminjajo, podvomi tudi o vsem drugem, ne samo o tistem konkretnem spoznanju. Vedno je lažje verjeti enostavnim resnicam, kjer je poudarek na tem, da verjameš, ne v tem, da razumeš. Če je treba nekaj razumeti, je to bistveno težje. Nina Gunde Cimerman

Natalija Spark že od otroštva povezuje slišeči in gluhi svet, tolmačenje je postalo del njenega življenja. Je tolmačka slovenskega znakovnega jezika in magistrica psihocialne pomoči, letos pa je prejela tudi naziv Slovenka leta. Otroku, ki ne sliši, moramo takoj dati jezik. Znakovni jezik. To ne pomeni, da otrok pozneje ne bo govoril. Z jezikom se bo tako lahko razvijal. Če tega nima, potem ne more dobiti ne proze ne literature, pravzaprav tudi ne kulture. Natalija Spark

Ravnatelj logaškega zavoda za vzgojo in izobraževanje, kjer je bil vrsto let učitelj in vzgojitelj mladostnikov z vedenjskimi in čustvenimi težavami. Glasbenik, pevec skupine Niet. Današnji svet je zelo individualen in vsak gleda na svojo korist. Tudi mladi so drugače vzgojeni, ne gre več toliko za skupnost kot gre za pravice posameznika. Žal, mislim, da se ravno v tem večina protestnikov najde in ne v skupnosti, ki bi jo lahko skupaj razvijali, ta pa bi bila jedro neke superdržavotvorne politike. Borut Marolt

Publicistka, filozofinja in doktorica sociologije, ena osrednjih osebnosti, ki so tlakovale pot samostojni Sloveniji, kritična opazovalka razmer v naši družbi in prodorna intelektualka, ki si neutrudno prizadeva za spravo, spoštovanje človekovih pravic in demokracijo. Vprašanje, kako se ljudje v družbi počutijo, je v prvi vrsti odvisno od oblasti. Ta lahko mednje vnaša sovraštvo, ali jih deli, kot to dela zdajšnja garnitura. Lahko deluje tudi integrativno. To je problem. Izkazalo se je, da se je civilna družba zbudila, oblast pa ne. dr. Spomenka Hribar

Scenaristka in režiserka, dobitnica grand prixa na enem najprestižnejših mednarodnih festivalov kratkega filma za Sestre, glasbenica, glasbena producentka in snovalka videospotov. Danes se mladim, ki se hočejo poglobiti vase in delati na sebi, očita neka političnost in to, da so slepi za svet okoli sebe. Ampak po drugi strani pa se sprašujem – čakaj, do sem so nas potem pripeljali ljudje, ki se nikoli niso zazrli vase, ki niso bili nikoli zares v stiku sami s sabo? Če ti nisi v stiku sam s sabo, nisi v redu. Kako boš potem kogar koli vodil? Tega ne razumem. Katarina Rešek - Kukla

Ilustrator in oblikovalec je s svojimi ilustracijami oživil številne junake pravljic Svetlane Makarovič, ilustrira za odrasle in otroke, likovno pa opremlja tudi učbenike in priročnike. Ko sem bil še uporabnik ilustracij, sem vedno sklepal, da ilustrator ve, kako so videti stvari. Da tako, kot je narisal, tudi je. Potem pa sem bil razočaran, ko sem ugotovil, da avtor goljufa. Mogoče sem ravno zato tako obseden z realizmom, ker čutim, da imam odgovornost. Gorazd Vahen

Pandemija in razmere v družbi poglabljajo duševne stiske. Posebej pri mladostnikih utegnejo biti hujša težava, saj za svoj razvoj potrebuejojo občutek pripadnosti, ki pa ga dobijo s socialno interakcijo. Navajeni so bili, da pripadajo svojemu krogu vrstnikov, da so se lahko družili in dobivali nove izkušnje. Te so jim zdaj omejene, opozarja klinični psiholog dr. Tristan Rigler. Mladostniki in starši ne govorijo istega jezika. 'Daj mi mir' je v veliki meri treba upoštevati, ampak včasih lahko pomeni nekaj drugega. Treba je razumeti čustva v ozadju, motiv, zakaj se to dogaja, in se ne osredotočiti na jezik, ker lahko pride do šuma v komunikaciji. Mladostniki potrebujejo ljubezen, a njihov način izkazovanja čustev je popolnoma drugačen kot v zgodnjem otroštvu. dr. Tristan Rigler Pomembno je, da starši mladostnikom omogočijo soodločanje v družini, da lahko prispevajo določene besede k družinski dinamiki in skupnemu dogovoru. Dobra novica za starše je, da najbolj poznajo svojega otroka. Vedo, kako se odzvati. Čeprav se je mladostništvo spremenilo, je to še vedno isti otrok. Spodbujam starše, da so osredotočeni na otrokovo bistvo. Tako bodo lažje prepoznali njegova čustva.

Kot pediatrinja in psihiatrinja je svoje poklicno življenje posvetila skrbi za duševno zdravje otrok, v balkanskih vojnah psihičnemu okrevanju otrok beguncev, od upokojitve naprej pa vodi programe psihosocialne pomoči na kriznih, vojnih območjih. Večkrat slišimo od pedagogov, da niso duševno-zdravstvena ustanova in da je njihov namen otroke izobraziti. Ampak realnost je taka, da je izobraževanje povezano tudi s čustvenim življenjem. Vsem otrokom moramo zagotoviti minimalno osnovno pomoč in podporo. In čeprav je ta pomoč minimalna, za otroke pomeni veliko. Anica Mikuš Kos

Psiholog Aleksander Zadel o šolskem letu, ki ga je zaznamovala pandemija. Kako ocene, učni uspeh in sporočila učiteljev vplivajo na samopodobo tistih, ki se šolajo? Kako se nanje odzivajo učenci in kako njihovi starši? Ob vrnitvi v šole so se vsem stiskam zaradi vrnitve pridružile tudi stiske ob takojšnjem ocenjevanju. Resna težava današnjega dne je, da imamo odličnjake, ki padejo v depresijo, če ne dosegajo vedno najvišje postavljenih ciljev in ne zadostijo vedno perfekcionizmu. "Odrasli smo strokovnjaki v postavljanju nerazumnih kriterijev," opozori dr. Aleksander Zadel. Naključna spraševanja, ki so v šolah še ostanek starih časov, ko so s tem učitelji pridobivali avtoriteto in moč, otrokom predstavljajo velik stres. Lastna pričakovanja, ki jih imajo starši do svojih otrok, so obremenjujoča, treba pa se je zavedati tudi, da nobena pot ni premočrtna. Bistveno je, da se z otrokom pogovarjamo, zakaj je prišel do določene ocene. Pomemben je pogovor o kontekstu, potem bo otrok znal sam razumeti, zakaj je prejel določeno oceno, in zanjo tudi sprejel odgovornost. dr. Aleksander Zadel

Predava in raziskuje na ljubljanski fakulteti za farmacijo, doktoriral je na Nizozemskem, je soavtor več svetovnih patentnih prijav, kot raziskovalec dela tudi na inštitutu Jožefa Stefana, kot izvedenec pa je vrsto let deloval pri Evropski agenciji za zdravila. Rezultati Evropske agencije za zdravila so glede cepiva AstraZeneca pozitivni. Cepivo je varno. Res je, da so krvni strdki, ki nastanejo v možganih, povezani s cepivom, vendar je to tako redek primer, da se cepivo lahko še naprej uporablja. Borut Štrukelj, redni profesor na ljubljanski fakulteti za farmacijo, pravi, da sta obe cepivi, Pfizer in Moderna, učinkovitejši kot cepivo AstraZeneca, vendar pa je "osnovna zaščita tista, ki te zaščiti pred resnim potekom bolezni, hospitalizacijo in smrtjo. V tem primeru pa so si vsa tri cepiva enakovredna. Najboljše cepivo proti gripi je samo 50 odstotkov učinkovito, pa se vseeno cepimo". Danes lahko diagnosticiramo marsikaj. Zato se moramo zavedati, da ni zdravega človeka, ampak so le slabše pregledani bolniki. Pri vsakem bomo nekaj našli. Predobra diagnostika nas lahko prestraši.

Skladatelj filmske in gledališke glasbe, pianist in harmonikar Drago Ivanuša že desetletje živi z neozdravljivo boleznijo. Je glas bolnikov, katerih preživetje je odvisno od zdravljenja z napravo CAR-T in pobudnik zbiranja sredstev zanjo. Čeprav živimo v grotesknem kapitalizmu, še vseeno obstajajo neke meje, poti sporazumevanja med ljudmi, ki so onkraj materialnega. Ljudje razumejo, da je pomembno in ima neko vrednosti tudi to, če ti nekomu nekaj zaigraš. Drago Ivanuša

Pisatelj, filmski režiser, scenarist in kolumnist. Čefurji raus, Jugoslavija, moja dežela, Figa. Vsi njegovi romani so nagrajeni s kresnikom, prevedeni v številne tuje jezike, živijo tudi na odrskih deskah. Poslušanje je tista veščina, ki izginja. Tista, ki smo je vedno manj vajeni, saj si zdaj vsi želimo biti govorci sporočil. Vedno manj bi radi poslušali. Goran Vojnović

Študij defektologije in lastne izkušnje so jo podprle, da je velik del poklicnega življenja namenila skrbi, izobraževanju slepih in slabovidnih. Sodelovala je pri oblikovanju zakonodaje za invalide, pred leti izbrana za Slovenko leta. Od leta 2018 je ravnateljica Ignacijevega doma duhovnosti v Ljubljani. Glas zveni drugače iz obilnejših ljudi kot iz suhih. Enako velja pri mladih in starejših glasovih. In to lahko zaznajo tudi tisti, ki niso slepi ali slabovidni, ampak na to niso tako pozorni. Za nas je to vir informacij, ki nadomesti tisto, česar oči ne vidijo. Sonja Pungertnik

Ustvarja na gledališkem in glasbenem odru, je član ljubljanske Drame, kot glasbenik ohranja in plemeniti kulturno izročilo narodov Panonske nižine. Gledališki in filmski igralec ter glasbenik je kot poslanec Državnega zbora spoznaval tudi politično življenje. Znašli smo se v težkem precepu. Po eni strani si želimo živeti tako kot prej, po drugi strani pa na dan prihajajo različne strašljive zgodbe posameznikov v stiski (družinska nasilja, spolne zlorabe). Upam si reči, da je koronavirus prinesel neki etični reset. To pomeni, da se bodo začele odpirati teme, ki so bile predolgo časa zaklenjene v predalih, o katerih se ni pogovarjalo, pa bi jih morali že zdavnaj odpreti in se o njih temeljito pogovoriti in navsezadnje tudi razčistiti. Saša Tabaković

Od gledaliških do koncertnih odrov, od Bolgarije do Brazilije, od starodavnih tradicij do elektronike, od klasike do džeza, od poučevanja vokalnih tehnik do študija kompozicije in vodenja pevskih zborov. Včasih se šalim in pravim, da sem na Švedsko odšla študirati samo sebe. Ker tam od tebe nihče ničesar ne zahteva. Tja prideš z izdelano idejo, ampak je potem ne razvijaš. Tako sem se tam naučila, da je moja prihodnost odvisna od mene, da nihče drug ne bo delal zame razen jaz sama. Zvezdana Novaković

V svojem terapevtskem delu pomaga predvsem osebam, ki svoje čustvene stiske predelujejo s hrano. Vrsto let je na čelu Enote za motnje hranjenja na Univerzitetni psihiatrični kliniki v Ljubljani. Je psihiatrija in psihoterapevtka. Dr. Karin Sernec razume, da ima lahko laična publika glede cepiva dvome in da vanj ni prepričana. Strinja se tudi, da so dvomi zaželeni, dvomov strokovnega kadra pa ne razume: "O strahu govorimo takrat, ko vemo česa nas je strah, pri anksioznosti pa ne moremo pojasniti, zakaj strah. In prav cepljenje je ta anksioznost. Najboljše zdravilo je, da ugotovimo, kaj je primarni izvor strahu. In ta strah, bomo ugotovili, ni prav nič povezan s cepljenjem." Da lahko na kaj vplivamo, je potrebna kritična masa skupnega mišljenja, čutenja in prepričanja za dobrobit vseh. Za to pa so potrebni pogum, načelnost, pripravljenost izreči in izpostaviti svoj glas.

Redni profesor jedrske tehnike na ljubljanski fakulteti za matematiko in fiziko je vodja odseka za reaktorsko tehniko in znanstveni svetnik Inštituta Jožefa Stefana. V letih od 2016 do 2020 je predsedoval evropskemu združenju za jedrsko izobraževanje ENEN. Od razumskega sprejemanja, da je neka stvar nevarna, do tega, da spremeniš svoje navade, je potreben velik napor. Ni dovolj sklep, da boš jutri povsem drugačen. Ker naslednji dan se boš zbudil takšen, kot si bil dan prej. Leon Cizelj

Igralka, ki je z ansamblom Slovenskega mladinskega gledališča nastopala po skoraj vseh svetovnih odrih, režiserka, ki je na oder postavila vrsto gledaliških predstav in multimedijskih projektov, literatka, ki v dramskih besedilih oživlja goriško zgodovino, vodja skupine, ki je v evropsko prestolnico kulture 2025 povezala Novo Gorico in Gorico. Stereotipizacija me na neki način moti. Pri Prešernu na primer najprej pomislim na alkoholika. In še danes jih v šoli učijo tako. Za vsako stvar imamo neke razloge. In če to ugledaš na odrskih deskah, enostavno tega ne moreš več obsojati. Neda Rusjan Bric

Predstojnik mariborske enote NIJZ, zdravnik epidemiolog in asistent na Medicinski fakulteti v Mariboru. Strasten popotnik, ki je obiskal 110 držav sveta. Sam mislim, da imamo epidemiologi malo širši pogled na epidemijo, ki ji zdaj pravimo že kar sindemija. Ne gre samo za nalezljive bolezni, ampak za družbeni kontekst in posledice, ki so vidne na številnih drugih področjih, tako zdravstvenih kot nezdravstvenih. Zoran Simonović

Politologinja in slovenistka. Prevajalka in pisateljica. Koprčanka, ki je dobršen del življenja posvetila ozaveščanju o duševnih motnjah. Izkušnja epidemije me je naučila, da znam zaznati, kdaj je čas, da se malo ustavim. In to polagam na srce tudi tistim, ki trpijo za anksioznostjo ali depresijo. Le tako se bodo znali poslušati in bodo tudi prej zaznali, kdaj se njihovo stanje slabša. Tudi prej si bodo poiskali pomoč. Emanuela Malačič Kladnik

Redna profesorica na ljubljanski fakulteti za socialno delo se raziskovalno ukvarja s socialno državo in spolom, družbenimi neenakostmi, revščino in mladino. Sociologinja Vesna Leskošek pravi, da je za zdajšnji svet značilno, da smo navajeni biti oddaljeni od katastrof, da nam svet neprestano ponuja veliko udobje in da nas potrošništvo neprestano okupira in servisira. Zato je ta epidemija nekatere zelo presenetila, celo šokirala, da živijo v hudih časih. Vsi si želimo živeti v pravični družbi, v okolju, v katerem bomo imeli medsebojno zaupanje ter upanje za lastno prihodnost in v katerem preživetje ne bi bilo odvisno od tega, koliko denarja imaš v žepu.

Direktor Klinike Golnik, interventni pulmolog, je na kliniki zaposlen dve desetletji, zdaj je njegova prioriteta obvladovanje epidemije koronavirusa. Je član vladne svetovalne skupine za covid 19, vodi Zdravstveni svet. Ljudje niso otroci, ampak so odrasli, ki bi morali stvari razumeti in se tudi vesti odraslo. Ljudi ni treba zapirati in spuščati, ampak jim je treba povedati, kaj naj naredijo, in potem naredijo, kar pač naredijo. dr. Aleš Rozman

Prihaja iz Ajdovščine, dela v Ljubljani, od leta 2002 je zaposlen na Onkološkem inštitutu. Je kirurg, zdravnik in borec za urejen zdravstveni sistem. Na vprašanje, zakaj je Slovenija tako zašla, dr. Erik Brecelj odgovarja: "V 90. letih smo bili prepričani, kam gremo, bili smo racionalni, modri, pametni. Po 30 letih pa, namesto da bi se približali Skandinaviji, bežimo proti najglobljemu dnu Balkana. Zakaj? Ker drug drugemu več ne zaupamo, predvsem pa se ne trudimo." Slovenska družba je tudi pravno zelo odprta družba in tolerira goljufije (npr. prodajalce čudežnih zdravil). Mislim, da je Slovenija kar raj za takšna početja. Smo zelo naivni. Najbrž je to lažje početi, kot pa da se človek trudi priti do resnice. dr. Erik Brecelj

Vladimir Milošević je eden vodilnih terapevtov psihodrame v Evropi. Psihiatrijo je specializiral na beograjski medicinski fakulteti, ustanovil Inštitut za psihodramo v Beogradu, izobraževal terapevte tudi zunaj Srbije, od leta 2012 pa je zaposlen v Psihiatrični bolnišnici Idrija. Vodi mednarodne psihodramske seminarje in delavnice, svetuje pri filmskih in gledaliških predstavah in je avtor knjige Psihodrama – Sprememba skozi akcijo. V mentaliteti vsakega človeka je, da ko začuti nevarnost, išče medsebojno pomoč. Ko pa nevarnosti ne čuti več, se znova drži zase, saj ima občutek, da ne potrebuje drugega. In ravno to je paradoks boja proti koronavirusu. Da bi stvar lažje razumeli, se zbiramo in si pomagamo, na drugi strani pa sta med nami prisotna izogibanje in strah. Vladimir Milošević

Raziskovalka, pedagoginja in podjetnica z dolgoletnimi izkušnjami pri poklicnem osebnem razvoju odraslih je doktorirala iz načrtovanja kariere in vloge izobraževanja, je avtorica strokovnih knjig in priročnikov, vodi tudi inštitut za izobraževalni management SOFOS. Danijela Brečko, ki je doktorirala iz načrtovanja kariere in vloge izobraževanja, v vsaki krizi išče nove priložnosti. Zato vsem svetuje, da je zdaj čas, da se poglobimo vase in razmislimo, kje smo ga lomili, ali premislimo, kaj moramo spremeniti, da bo prihodnost drugačna od sedanjosti. Da imamo dobro energijo, moramo skrbeti za štiri področja našega delovanja: za telo, ki je naša lupina, naš um, da imamo dovolj miselnih izzivov in so naši možgani vedno dejavni, čustveno higieno ter psihično sfero. To pomeni, da takrat bolj skrbimo zase in imamo bolj izdelano podobo o sebi. Danijela Brečko

Docentka na fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani, je zaposlena v laboratoriju za telekomunikacije. Pri svojih projektih povezuje znanost in gospodarstvo, za odličnost v komuniciranju je lani prejela priznanje Prometej znanosti. Najbolj me skrbi, da vlada izkorišča hipne razmere tako, da vzpostavlja nenavadne ukrepe in nadzor, ukinja institucije, ki bi morale biti neodvisne. Zato si resnično želim, da bi bili bolj aktivni državljani. Da nismo samo na Facebooku ali Twitterju ter čakamo, kaj se bo zgodilo. Če je kdaj čas za aktivacijo, je to zdaj.Emilija Stojmenova Duh Emilijo Stojmenovo Duh ne preseneča, da veliko ljudi ne zaupa stroki. Razlog pa delno vidi v vladi: "Ta postavlja na položaje ljudi, ki jim niti strokovnjaki ne zaupajo, kaj šele splošna javnost. Zelo je nevarno, če stroki in znanosti ne zaupamo."

Po študiju medicine na tržaški univerzi je delovne izkušnje pridobival v ljubljanskem UKC in izolski bolnišnici. Preden je letos stopil na čelo Centra za nalezljive bolezni pri Nacionalnem inštitutu za javno zdravje, je bil zaposlen v novogoriški enoti NIJZ. Mario Fafangel, zdravnik epidemiolog, je tudi član strokovne skupine pristojne za covid-19. Če gre politika preveč v stroko in se z njo prepleta, to ni idealni scenarij. Lepo je, da v vsaki državi stroka pove svoje, ampak nekatere odločitve niso osredotočene samo na stroko, to je normalno. Politika je tista, ki vidi celoten vidik in se na podlagi tega odloči, kaj bo storila. In to komunikacijo morajo ljudje razumeti kot samosvojo, drugače strokovnjakom ne bodo zaupali. Mario Fafangel poudarja, da ne bomo ničesar dosegli, če bomo le gledali sezname, kaj lahko počnemo in česa ne smemo. Pomembno nam je samo, kaj vlada zameji ali sprosti. In to je čista antiteza. Bolje bi bilo, da premislimo, kako se bomo vedli drug do drugega, in to dolgoročno.

Predsednica Društva novinarjev Slovenije je svojo novinarsko pot začela kot radijska dopisnica iz Koroške, pri časniku Večer je urednica in novinarka, ki prvenstveno jemlje pod drobnogled koroško regijo, pa tudi širše, problemske teme regionalnega in gospodarskega razvoja. Zanimajo jo zgodbe iz vsakdanjega življenja in aktivno delovanje posameznika. Petra Lesjak Tušek je svojo novinarsko pot začela kot radijska dopisnica iz koroške regije, danes deluje kot urednica in novinarka pri časniku Večer ter opravlja delo predsednice Društva novinarjev Slovenije. Od nekdaj rada prisluhnem ljudem in opažam, da se mi tudi oni radi odprejo, čeprav so to neznanci. Nikoli ne dajem vtisa, da bi jih zasliševala ali kar koli od njih pričakovala, ampak se raje prepustim toku pogovora. Novinar mora imeti empatijo, pa tudi držo, da ne daje občutka vzvišenosti, kot da stoji nad problemom. Petra Lesjak Tušek

Mezzosopranistka, ki nastopa na koncertih, opernih in gledaliških odrik, koncertira kot solistka in članica komornih zasedb, je učiteljica solo petja v novomeški glasbeni šoli in strastna tekačica - tudi na maratonih. 20. junija sem po štirih mesecih spet stopila na oder in imela sem takšno tremo, da se mi je pri prvi pesmi tako tresel glas, da me je mož vprašal, kakšen vibrato pa je to. Sem povedala, da ni vibrato, ampak tremato. Irena Yebuah Tiran pravi, da so občutki, ko glasbeniki zdaj, po več mesecih prepovedi koncertiranja, stopijo na oder, precej bolj intenzivni kot pred tem. Za opero še vedno velja, pravi Irena, da je to zategnjena glasba, predvsem pa neposlušljiva drugje kot na odrih. Besedila v skladbah so zelo pomembna, dodaja, predvsem pa morajo biti zapeta razločno, saj želi slišati vse konce in predpone: "Če imamo besedila, jih moramo razumeti."

Dopisnik RTV Slovenija iz Rima Janko Petrovec je med epidemijo koronavirusne bolezni ustvaril knjigo Karantena. Rim. Rim je bil tudi prestolnica prvega žarišča epidemije v Evropi. Osebne stiske avtor popisuje s humorjem, nesreče, ki prizadenejo druge, pa z globokim sočutjem. Dnevniki, eseji, potopis? Vsekakor dobra literatura z dvema obrazoma — z enim joče, z drugim se smeji. Karantena nam je dala veliko časa. Najprej sem ga preganjal z maničnim čiščenjem stanovanja in balkona, potem sem pa enostavno sprejel to praznino. In ko sprejmeš praznino, ugotoviš, da imaš v sebi toliko neprežvečenih stvari. V knjigi je na nekem mestu zapisal, da so korenine za drevesa, krila za ptice, on ima pa noge, zato mora hoditi, spoznal je tudi, da je najboljša izbira, da se stvarem enostavno prepusti in jih ne izbira. Rim je zelo lep, ko je prazen. V primerjavi z Milanom, ki je strašljiv. Rim je poln energije, ki so jo ljudje prinesli od povsod, ta energija se je prilepila na zidove.

Gledališčki in filmski igralec Jure Ivanušič je ustvaril vrsto vlog, nastopa za klavirjem in pred mikrofonom, ustvarja glasbene in gledališke projekte, piše scenarije in režira. Njegovo delo je odvisno predvsem od sezone, pravi, zato dohodka zdaj ni in ga verjetno tudi poleti ne bo. Resda mu njegova vsestranskost daje več možnosti za kruh, a je treba te težave, pojasnjuje Jure Ivanušič, vendarle reševati sistemsko. “In če servis ne deluje, je treba zamenjati serviserja,” poudarja razočaran nad nejasnim odnosom kulturnega ministrstva do pravzaprav svojih ljudi, za katere mora skrbeti. Sami se moramo boriti za svojo pravico, ministrstvo pa ne pokaže niti dobre volje za reševanje težav, ki jih je prinesel ta čas. Te dni Jure Ivanušič po naročilu RTV Slovenija ustvarja scenarij za igran dokumentarec o Slovencih in Beethovnu. Beethoven je pravzaprav zaradi svoje gluhote živel v karanteni ves čas, a je kljub osebnim stiskam uspel ustvariti mojstrovine, ki ne bodo nikoli presežene.

Skladbe Nine Šenk, od lani najmlajše izredne članice SAZU, so številni orkestri in ansambli izvajali že na vseh pomembnejših festivalih doma in v tujini ter na koncertih po vsem svetu. Njeno zadnje delo letos je bila opera Marpurgi po motivih istoimenskega romana Zlate Vokač Medic, ki jo je pisala in urejala še januarja. V mariborski operi so že potekale intenzivne vaje, premiera je bila predvidena v začetku aprila, potem pa je vse obstalo. In potem je prišel mir pa je naslov skladbe za trobilni trio, ki jo je začela pisati teden dni po začetku epidemije. V teh tednih nimam energije za močno in energično, ampak za tiho in mirno glasbo. Zven tega časa se mi poraja in preliva na papir.

Avtorica sodobne mladinske proze, najbolj znana po svojih problemskih romanih, v katerih odpira družbene in socialne teme. Mladinska literatura postaja področje, na katerem marsikdaj trčijo stroka na eni ter starši in kdaj tudi knjižničarji na drugi strani, ugotavlja pisateljica Janja Vidmar, avtorica številnih, po večini mladinskih del. Del javnosti je nazadnje vznemirilo njeno delo Elvis Škorc, genialni štor, ki so ga lani izbrali pri nacionalnem projektu Rastem s knjigo, ki ga izvajajo kot spodbudo mladim za branje. Mlade bralce, ki kar naprej ‘visijo’ na spletu in so jim dostopne vsebine, ob katerih se kdaj zares lahko primemo za glavo, je težko pritegniti s knjigo. Pravljične vsebine in leporečenje jih absolutno ne zanimajo, zato knjige, ki bi mlade pritegnila z jezikom, vsebino in junakom, ni zlahka napisati.

Doktor lutkovne umetnosti, glasbenik, režiser, igralec in pedagog. Svoje delo in življenje prepleta z glasbo in igro, s predstavami je obredel domala ves svet, stkal vezi s številnimi uketniki, vodil mednarodne glasbene delavnice. Do marca letos brez predaha. Na poti je bil petnajst let, nato pa ga je pandemija zadržala v Sloveniji in ga nagovorila z drugačnim vsakdanjikom. V Loški dolini sem si naredil rezidenco, kjer lahko ustvarjam in kjer bom gostil umetnike. Umetnost, ki je še vedno preveč oddaljena od svoje osnovne vloge, želim povezati z vsakdanjikom in računam, da bom s Teatrom Matita zagnal alternativno lutkovno sceno. Če ne prej, začnemo v sodelovanju z ljubljanskim lutkovnim gledališčem oktobra letos.