Goreči grm

Tokrat je z menoj Gašper Berčič, mož, oče petih otrok, pred nekaj leti elektro inženir in razvijalec komunikacijskih naprav, danes pa direktor salezijanske založbe Salve, ki s knjigami, tiskarno, pa tudi na druge načine katehiste, pastoralne delavce in voditelje podpira pri vzgojnem in pastoralnem delu. Ja, prav ste slišali. Gašper je pred nekaj leti popolnoma zamenjal panogo, in to, na nek način bi lahko rekli: iz bolj tehnološko naravnane v takšno, ki jo sodobna tehnologija vedno bolj izpodriva. Poleg tega je zapustil delovno mesto z le nekaj manjšimi vodstvenimi nalogami in postal direktor. Seveda takšna zgodba v meni hitro sproži več vprašanj. Kako je po teh letih zbral pogum za tako radikalno menjavo panoge? Kako je v Gašperju skozi čas ta klic zorel? Kje je pridobil voditeljske kompetence? In kaj se mu zdi pri vodenju najbolj pomembno? O vsem tem sva se pogovarjala, posebej zanimiv pa se mi je zdel zadnji del pogovora, ko je Gašper govoril o svojih navadah, s katerimi v svojem življenju, razpetem med družino in vodstveno službo, skuša ohranjati določeno mero reda.

Tokratna epizoda je nekoliko posebna. Pravzaprav je nekoliko poseben čas, v katerem je nastala. Čez nekaj dni se bom petdesetič zapeljal okoli sonca in v naši kulturi ta starost pogosto pomeni nekakšno prelomnico. Organiziranje velikih zabav in srečanj ni nekaj, kar bi mi ob tej priložnosti prišlo na misel, ves čas pa sem čutil, da bi bilo ta dogodek vendarle smiselno na nek način zaznamovati. Ko sem pred nekaj dnevi prišel v šolo na roditeljski sestanek devetih razredov, je 50. rojstni dan ravno na tisti dan praznoval Ambrož Demšar, učitelj matematike, skavt, mož in oče, ki ga, sicer le na daleč, poznam že iz mladosti, ga pa zaradi njegove osebnosti zelo spoštujem. Voščil sem mu in dejal, da nisem vedel, da sva bila rojena tako blizu skupaj. Le 18 dni narazen! In čez nekaj dni se je rodila ideja. Povabil sem ga na obračun dveh 50-letnikov. Matematika je seveda naredila svoje - pogovarjala sva se le nekaj ur po tem, ko sva bila skupaj stara 100 let. On 50 plus 9 dni, jaz pa 50 minus devet dni. Po pogovoru je moje spoštovanje do Ambroža le še naraslo. Boste videli, zakaj – saj sva prvi del namenila njegovim gorečim grmom in poslanstvu. Poleg tega pa mi je pogovor z Ambrožem pomagal tudi nekoliko bolje ozavestiti to številsko prelomnico in razplamteti hvaležnost za vse, česar sem bil v življenju deležen.

Br. Stane Bešter je kapucin, trenutno pa tudi predstojnik kapucinske skupnosti v Kančevcih v Prekmurju. Skupnost, katere predstojnik je, upravlja s tamkajšnjim Domom duhovnosti, ki je eden najboljših krajev za umiritev in duhovno poglobitev, kar jih lahko najdete v Sloveniji. Staneta pa v Goreči grm nisem povabil zaradi njegovih trenutnih zadolžitev. Še vedno se spominjam trenutka pred 30 leti, ko sem ga prvič srečal. Bilo je na Prešercu v središču Ljubljane, kjer je s kitaro v roki neutrudno prepeval. No, takšno sliko je ob pogledu na Staneta mogoče pogosto videti še danes - kljub temu, da bo prav letos dopolnil 70 let. Stvar, ki jo pri br. Stanetu opazujem že tri desetletja, je veselje. Skoraj vedno, ko ga srečam, se mi zastavi isto vprašanje: kje ga črpa? Ne gre namreč le za petje, gre tudi za način, kako te sprejme, za način govora, tudi za teme, ki jih izbira. Po treh desetletjih sem mu to vprašanje končno zastavil.Kot boste slišali, je mojo pozornost z veselja kaj hitro preusmeril na srečo. S sreče pa na bratstvo, brazgotine, blagre …

Tokrat je z menoj Damijan Dolinar, ki je večino svoje kariere posvetil financam. Sedel je v treh upravah bank in bil v določenem obdobju odgovoren za kar 3 milijarde evrov. Pred nekaj leti pa je Damijan zapustil svet bančništva in se podal v vode svetovanja in coachinga. Zanimalo me je, kaj je bil razlog za to spremembo: za pot iz sveta velikih korporacij v podjetje, kjer je on sam edini član svoje ekipe. Mu je korporativni svet morda postal prenaporen? Drugi razlog za pogovor je bilo vprašanje, katere lastnosti so pomembne v njegovem bivšem svetu. Kaj mora človek imeti, da je izbran za nosilca tako velike odgovornosti? In tretji razlog: Damijan se je, skupaj z ženo, soočal tudi z nepopolnostmi. V njunem primeru je šlo za neplodnost. Po različnih poskusih sta se odločila za posvojitev in zdaj te poti nikakor ne obžalujeta. A ni bila lahka! Naj pa povem še, da na Socialni akademiji skupaj z Damijanom v aprilu pripravljamo delavnico o upravljanju s časom. Njen naslov je: 100 %: vse ob svojem času. V tej delavnici Damijan ne bo le poučeval tehnik ampak boste odkrivali predvsem globlji, drugačen pogled nase in na svoje naloge.

Tokrat je z menoj Peter Merše, eden od dveh ustvarjalcev podkasta Tedenski safari. Gre za, vsaj po mojem okusu, enega najboljših političnih podkastov v Sloveniji, zato se morda predvolilni čas, v katerem je epizoda nastala, zdi kar primeren za tak pogovor. Res je. Vendar razlog, da sem Petra povabil v studio, še zdaleč ni politične sorte. Poznava se že kakšnih 15 let in izstopal je že takrat. Kot dijak Škofijske klasične gimnazije in član krožka Škofijska strela je organiziral okrogle mize z družbeno tematiko. Že takrat se je na daleč videlo, da ga politika in družba zanimata. Vendar pa je bila njegova pot do političnega novinarstva še zelo ovinkasta. Študiral je računalništvo, v študentskih časih pa se je predano udejstvoval tudi kot skavtski voditelj in kot turistični vodič. Kako je takšna oseba pristala najprej na mediju Domovina,zdaj pa na Zanima.me? Več v epizodi! V njej pa boste med drugim izvedeli tudi, kako novinar lahko najde smisel svojega dela tudi sredi kričečega in navijaškega političnega sveta, ki je danes žal realnost. Peter je namreč svoje poslanstvo ubesedil na zelo zanimiv način.

Tokrat sem se pogovarjal z Nejcem Škobernetom – možem, očetom petih sinov, sicer pa računalniškim inovatorjem in tudi ustanoviteljem več zagonskih podjetij. Ideja o tem, da bi Nejca povabil v Goreči grm, se je porajala kar nekaj časa. Verjetno celo nekaj let. Okoli novega leta pa je dobila še dodaten pospešek. Nejc se je namreč sredi lanskega leta skupaj s še tremi prijatelji, lotil prevajanja knjige Pot mladeničev z dekleti. Knjige, ki se na prvi pogled za »krščanski svet« zdi nekoliko nenavadna, saj govori tudi o tem, kako uporabljati t. i. moško moč in z njo osvajati dekleta. Sam sem knjigo prebral kmalu po izidu in ponudila mi je nekaj izhodišč za nekoliko drugačno razmišljanje o moškosti, dostojanstvu, statusu, vodenju in odnosu do žene. Pogovor z Nejcem je zato v veliki meri tekel o vseh teh stvareh. Tisti, ki pogosto spremljate Goreči grm, veste, da so nekatere epizode usmerjene v biografije ljudi, druge pa so tematske, na primer o kakšni knjigi ali pomembnem vprašanju. No, tale pa je pol-pol. Z Nejcem veliko govoriva o moški moči in odnosu do žensk, vse to pa se prepleta z njegovo osebno zgodbo, ki je prav v tem letu na veliki in zanimivi prelomnici. Prisluhnite, zakaj!

Tokrat sva se pogovarjala z Luko Ovnom, ki je v družinskem življenju mož in oče, dela pa kot koordinator Mlade Karitas na nacionalni ravni. Kot boste slišali, Luka ni imel najlažjega otroštva in v pogovoru se mi je zdelo zanimivo, kam je postavil začetek svoje zgodbe sodelovanja s Karitas: v svoje zgodnje otroštvo, ko sta bila storitev Karitas deležna skupaj z mamo. Pogovor z njim prinaša velik kontrast, od malega Luka, katerega življenje bi lahko bilo tudi zelo drugačno, pa do današnjih dni, ko je močno dejaven celo na evropski ravni.

Peter Pučnik je duhovnik, salezijanec in človek mnogih talentov. Po novi maši, ki jo je pel na prelomu tisočletja, je bil Peter vodja duhovnih vaj v Želimljem, vzgojitelj v tamkajšnjem dijaškem domu, nato vodja rakovniške glasbene šole, sledilo pa je skoraj 10-letno vodenje zavoda Marianum v Veržeju – dokler se ni pred kratkim zopet vrnil v Želimlje. Ob vseh teh vlogah pa je Peter znan tudi kot glasbenik – njegove so mnoge duhovne pesmi, ki jih danes pojejo mladi – in pa kot terapevt. Povod, da sem Petra povabil v Goreči grm, pa niso vse njegove »delovne zmage«. V zadnjih nekaj letih, od 2019 naprej, so namreč mnoge bolezni močno načele njegovo zdravje. V tem jesenskem času, ko je noč vedno daljša, dnevi pa za marsikoga vedno bolj turobni in tudi fizično vse bolj naporni, se mi Peter zdi pravi prinašalec veselja. Kljub temu, da mnogih svojih talentov zaradi bolezni ne more več uresničevati tako kot pred nekaj leti, ali pa morda prav zato, je ohranil in še okrepil tisto, kar se zdi najpomembnejše. Vas zanima, kaj je to?

Zef Berišaj je v Sloveniji živeči Albanec, mož, oče in vodja socialnega cirkusa Fuskabo, ki deluje pri salezijancih na Kodeljevem. Socialni cirkus je zanimiva pogruntavščina. Njeno bistvo sploh ni v cirkusu ampak v dih jemajočih dejavnostih, ki otroke in najstnike, predvsem tiste, ki ne odraščajo ravno v urejenih razmerah, tako močno privlačijo, da se vanje vključijo. In te dejavnosti nato počasi a vztrajno spreminjajo njihova življenja. Zef je otroštvo in mladost preživel v skromni družini v Podgorici (Črna Gora) kot prebivalec tamkajšnje albanske manjšine. Kot otrok se je srečal s slovenskimi salezijanci, ki so takrat vodili Podgoriško katoliško župnijo. Sčasoma pa je odrasel in odšel na faks v dve uri oddaljen Kotor. Otroška leta so postala preteklost in odpirati so se mu začele zanimive službe. Če bi mu takrat kdo rekel, da bo čez 15 let živel v Ljubljani in tam ustanovil ter vodil cirkus, bi ga imel najbrž za norca. Cirkus ga takrat konec koncev ni niti malo zanimal. A zgodba se je začela plesti drugače. Res vam privoščim, da spoznate Zefa. Je namreč eden tistih ljudi, ob katerih se človek počuti slišanega, sprejetega, navdihnjenega. In … mar ni čudovito? Človek albanskega porekla pride v Slovenijo in tu ustanovi ter razvija družbeno inovacijo, ki jo hodijo gledat ljudje iz vse Evrope, s pomočjo katere POP TV išče talente za šov Slovenija ima talent in ki spreminja mnoga življenja mladih ljudi?

Katere so najpogostejše ovire, zaradi katerih se naši cilji ne uresničujejo? Konec lanskega avgusta smo se s prijateljema, JakobomŠtrbenkom, uspešnim mednarodnim podjetnikom s področja marketinga, in z Benjaminom Siterjem, vodjem gibanja Družina in Življenje, srečali z vprašanjem »Kje si bil pred 5 leti in kje želiš biti čez 5 let?« Pogovor je bil navdihujoč in prejeli smo veliko odzivov.Zato sem Jakoba in Benjamina povabil še enkrat, tokrat z nadaljevalnim vprašanjem: Zakaj se cilji (ne) uresničijo? Pravzaprav vse tole bolj podrobno še enkrat razložim vnadaljevanju, zato na tem mestu le še obveščam, da so prijave na usposabljanje Vodenje 9,7 odprte. Gre za celoletno usposabljanje za voditelje v Cerkvi, duhovnike in laike, z desetimi odličnimi izvajalci. Več na https://vodenje97.si/.

Tokrat nekaj posebnega – epizoda z mojim očetom, Janezom Cepinom. Rodil se je med drugo svetovno vojno in že takoj ostal brezočeta. Odraščal je v Žireh, že za srednjo šolo pa je odpotoval v Ljubljano. Izšolal se je za gimnazijskega učitelja fizike, a kot boste slišali v epizodi, je ta poklic kmalu opustil. Kot eden prvih se je podal v svet računalništva, ki pa je bil, kot boste prav tako slišali, zelo drugačen od današnjega. Očijeva zgodba ni toliko zgodba o prisluškovanju Božjemu klicu. O Bogu in takšnih stvareh se doma nismo nikoli prav veliko pogovarjali. Je pa vsekakor to zgodba o edinstvenem prispevku k boljšemu svetu, ki ga je oči udejanjal na področju računalništva. Naj to ilustriram samo s prigodo, ki naj bi se zgodila še pred mojim rojstvom, torej v prvi polovici 70. let prejšnjega stoletja: ko je oči kot eden prvih, če ne celo prvi v takratni Jugoslaviji, prišel na občino, da bi odprl obrt s področja računalništva (podjetja takrat še ni bilo mogoče odpreti), naj bi mu tam rekli: »Tovariš, a vi mene zaje* …?«

Bojan Doljak je mož, oče, farmacevt, Jezusov učenec in pričevalec iz Logatca. Kratko srečanje z njim pred več kot desetletjem in iskriv pogovor z njim je bil dogodek, ki sem si ga zapomnil vse do danes. Bojan je namreč oseba z zelo edinstvenim tokom misli in takšni ljudje, če so dovolj ponižni in odprti, se mi zdijo vedno zelo zanimivi. Seveda pa življenja ne sestavljajo le misli. Še bolj ga oblikujejo konkretni dogodki. Tako je Bojanovo ženo Saro doletela preizkušnja, za katero si verjetno večina med nami ne predstavlja, kako bi jo prenesla. Multipla skleroza jo je prikovala na voziček in ji odvzela tudi glas. Danes na različnih pričevanjih, Sara s pomočjo generatorja glasu, pogosto povesta, da se jima je življenje takrat postavilo na glavo. Moje izhodišče za pogovor z Bojanom je bilo vprašanje, kakšen pomen dobi poročna obljuba, ko se zgodi takšna preizkušnja. In presenetil me je z odgovorom, da je obljuba zgolj kot platno, na katerem pa ni narisanega še ničesar. Rišemo pa vsak dan sproti, vsak dan z nekoliko drugimi barvami. Razumel sem ga, da Bog ne mara »z obljubo zvezanih ljudi« ampak svobodne. In skozi pogovor se je večkrat videlo, kako pomembna se Bojanu zdita ta svoboda in avtentičnost. Le tako lahko s svojim življenjem nariše povsem edinstveno sliko, takšno, ki je ne bo nihče drug.

Dani Siter je z ženo Vilmo, ki je bila gostja Gorečega grma v 36. epizodi, na prelomu tisočletja ustanovil gibanje Družina inživljenje (DIŽ), ki je danes, po 25 letih, po marsikaterem kriteriju vodilna družinska organizacija v Sloveniji, poleg tega pa sta jo tudi uspešno predala v vodenje mlajši ekipi. Tematik za pogovor z Danijem, nekaj let svežim upokojencem, nikoli ne zmanjka. Tokrat je bilo bolj po moje, bolj biografsko. Dotaknila sva se sedanjega obdobja: kaj je smiselno delati, ko se upokojiš; pa obdobja ustanovitve in prvih let DIŽ-a, torej preloma tisočletja; pa obdobja 90-ih, ko je Dani deloval kot župan občine Krško, 70-ih in 80-ih, ki jih je zaznamovala močna duhovna rast, seveda pa se nisva mogla izogniti tudi njegovemu otroštvu in temeljni zaznamovanosti, iz katere verjetno izhajajo tudi njegovi najmočnejši goreči grmi: občutku manjvrednosti zaradi odsotnosti očeta. In prav to zaznamovanost je bilo Daniju dano pretvoriti v veliko daritev. Njegov občutek manjvrednosti iz otroštva se je v veliki meri pretopil v očetovstvo zelo širokemu krogu ljudi. Ne poznam človeka, ki bi s takšno strastjo prevozil ali prehodil toliko krajev po Sloveniji za obisk tistih, ki jim življenje ne gre tako, kot so si ga zamislili, za besede opogumljanja, pričevanje, stisk roke ali objem.

Tokrat je z menoj Tjaša Sušin, načelnica Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov. Morda ste zasledili, da slovensko skavtsko združenje v teh dneh praznuje 35 let svojega delovanja in zabavno dejstvo je, da je Tjaša prva načelnica v zgodovini te organizacije, ki je mlajša od organizacije same. Kot nekdanjega aktivnega skavta in zdaj starša otrok, ki so pri skavtih, me seveda zanima, v kakšnih rokah je skavtsko združenje. In … če bi sodil zgolj po Tjaši, je v zelo dobrih rokah. Tjašo namreč krasijo spontano veselje, drzen pogum, sposobnost sprejemanja odločitev, radovednost, izredna izkušenost (preizkusila se je že v zelo veliko različnih vlogah), predvsem pa nekaj, česar je danes manj kot včasih. In temu pritrjuje tudi sama. Zavezanost k služenju in prevzemanju odgovornosti: ne le za 10 minut ampak za več let. Kot boste slišali v epizodi, mi je med pogovorom celo ušlo vprašanje: »Tjaša, kako se vzgaja otroke, da bodo takšni, kot si ti?« In, ja, hvaležen sem za to, da imajo moji otroci pri skavtih takšno vodjo. Čeprav z njo nimajo neposrednega stika, namreč verjamem, da se njen vpliv širi tudi navzdol po strukturi. Morda še opravičilo: sem ter tja naju v epizodi pogovor zanese v določene skavtske izraze in kratice. Vendar so ti odseki zelo kratki, zato prosim, zdržite tistih nekaj trenutkov z nama.

Tokrat je z menoj Mitja Markovič, župnik v Šentjurju pri Celju. Rodil se je leta 1976. Odraščal je v Slovenskih Goricah, ki sicer spadajo pod Mariborsko nadškofijo, a je ob nastanku nove škofije Celje želel ostati z ljudmi v župniji Krško – Videm, kjer je ravno začel delovati. Krasijo ga vedrina, radovednost, sposobnost biti blizu in nekakšen naravni optimizem. Od kod vsa ta energija? Pred mesecem dni mi je izrekel zanimivo tezo: »A veš, da sem zelo rad duhovnik prav v tem času? Ne prej, ne kasneje, prav današnji čas mi je velik izziv!« To se vidi tudi v njegovem delovanju na župniji. Ne živi v preteklosti ali v prihajajočih nebesih ampak se prav čuti, da živi danes, v tem času. Uporaba sodobnih digitalnih orodij, oblikovanje živih in predanih timov, premišljevanje o tem, katere dejavnosti bodo najbolj odgovarjale na potrebe današnjega časa, predvsem pa izkušnja, da so s sodelavci skupaj oblikovali vizijo, ki ji zdaj želijo slediti.

Tokrat se mi je v studiu pridružil Rok Škrlep, verjetno edini stand-up komik v Sloveniji, katerega predstavo sem si brez praskanja za ušesi, ki ga običajno povzroči prevelika količina vulgarnosti, ogledal tudi s svojimi najstnicami. Predstava Svetovne fore:https://youtu.be/4nXiTHTlmAw?si=T5d6x3xBz0M9f8ld Rok pa ni znan le po stand-upu. Leta 2021 je postal voditelj legendarne otroške oddajeMale sive celice, ki je, kot mi je zaupal, celo starejša od njega. Ključna beseda, zaradi katere sem Roka povabil, pa je popotništvo«. Bog je skozi goreči grm Mojzesa povabil na pot. In tudi Rok je popotnik, tako po svetu, kot tudi v duši. Zanimalo me je, kako ga je popotništvo oblikovalo za ustvarjanje, življenje, družino. A če se mi je pred epizodo Rok kazal skozi »popotništvo«,mi po pogovoru z njim odmeva beseda »hvaležnost«. Občutek imam, da njegovo dušo preplavlja hvaležnost, kar se kaže v njegovem pogledu na svet, smehu, odgovorih … Morda se mi pa zato njegovi stand-upi zdijo tako posebni.

Bogomir Štefanič je novinar Družine, ki je med drugim zadnjih 15 let deloval tudi kot urednik Slovenskega časa. Prav v teh dneh je Bogomir uredniško vlogo predal svojemu nasledniku, Martinu Nahtigalu, ob tem pa se bo Slovenski čas iz priloge tednika Družina razvil v samostojno revijo, ki pokriva družbeno in kulturno tematiko. Lepo je, da sem se z Bogomirjem lahko pogovarjal prav v tem prelomnem trenutku. V času, ko je še nekoliko laže gledati nazaj in tudi v času, ki nosi nekoliko večjo odprtost za prihodnost. Slovenski čas je nastal leta 2009, v obdobju globoke finančno-gospodarske krize, v času, ko smo se vsi, podobno kot danes, pogosto spraševali o tem, kakšna bo prihodnost. Mislili smo, da smo na dnu, tako v Sloveniji, kot širše, a smo se seveda motili. V teh 15 letih sva z Bogomirjem razvila odnos, ki ni bil zelo intenziven, ni imel izrazitih vzponov ali padcev, lahko pa rečem, da je bil stabilen in je kot tak bogatil tako naju kot tudi organizaciji, v katerih delava. Prav to sem ponovno doživel tudi v pogovoru: ves čas smo prisiljeni v inovacije, spremembe, reorganizacije … a kako pomembne so na drugi strani stalnost, stabilnost, definiranost … tudi zvestoba, ki jo v pogovoru kot svojo vrednoto omenja Bogomir. Zelo pogosto prav v takšnem konstantnem delovanju skozi čas nastane nekaj velikega in pomembnega.

Moj tokratni gost je Miro Šlibar, 74-letni duhovnik v ljubljanski nadškofiji, ki ga med vsemi slovenskimi duhovniki verjetno največ ljudi povezuje z delom v bolnišnicah in spremljanjem bolnih. Bil je prvi župnik v ljubljanski bolniški župniji, ki je nastala v 80-ih letih prejšnjega stoletja, torej še v Jugoslaviji. In kljub temu, da te vloge že več let ne opravlja več, se bolnim še vedno posveča na druge načine. Čutiti je, da bolni enostavno prežemajo njegovo življenje. Prvega srečanja z Mirom se še vedno dobro spominjam tudi po 30 letih. Kot gost je obiskal mladinsko skupino, ki sem jo obiskoval tudi sam in že od takrat mi v spominu ostaja njegov odprti in sprejemajoči značaj. Sledilo je le še nekaj krajših srečanj, ne veliko in nikoli ena na ena. A vedno je bil to isti, mirni Miro, ob katerem je bilo prijetno biti. Po temle pogovoru vem še jasneje. Miro je tisti, ki zna enostavno biti poleg, biti ob človeku, slišati ga, začutiti ga. V tem je res neverjeten. To sporoča s telesno držo, s tonom glasu, predvsem pa tudi takrat, ko obmolkne in da prostor tišini. Še obvestilo: če tole epizodo poslušate pred 9. januarjem 2025 in če vas zanima delo na Socialni akademiji, pokukajte na našo spletno stran in si oglejte razpisa za dve delovni mesti, ki ju iščemo. Iščemo namreč mladinskega in skupnostnega delavca ter nekoga, ki bi z nami delal na področju medijev in promocije.

Leto 2020, čas pandemije, je poleg mnogih negotovosti prineslo tudi kaj novega. Septembra tistega leta je bila objavljena prva epizoda Gorečega grma, nekaj mesecev pred tem pa prva epizoda Sekularja, predhodnika podkasta Konzerva. Gostitelj obeh omenjenih podkastov je Janez Zupan, mož in oče iz okolice Tržiča. Njegov pogled na svet je v veliki meri oblikovalo gibanje fokolarov, morda v še večji meri pa tudi vse knjige, ki jih je prebral in v katerih je iskal nastavke za svoj pogled na svet. Janez se mi zdi poseben v tem, da v svojih podkastih gosti zelo raznolike sogovornike in da želi z vsakim od njih vzdrževati visoko raven pristnega dialoga. Kot boste videli v epizodi, tudi sam ne ve natančno, kakšen bo učinek vseh več kot stotih epizod, verjame pa v dialog, pokanje mehurčkov in pristno radovednost. Seveda me je zanimalo, kateri konkretni dogodki so ga vodili k začetkom, kakšni so začetki bili, predvsem pa, kako mu poleg službe, družine, gibanja in župnije uspeva tako konstantno objavljati tudi podkaste. Verjetno se strinjate z menoj, da je sicer težko objaviti prvo epizodo, še veliko teže pa stoto.

s. Andreja Godnič, Benjamin Siter in Matej Cepin smo v septembru 2024 po vseh šestih škofijah izvajali enodnevna usposabljanja, imenovana Pastoralni tečaji. Ob tej priložnosti smo se srečali z več sto duhovniki in tudi z drugimi udeleženci. V času priprave in izvedbe smo se tudi veliko pogovarjali med seboj. Po skoraj dveh mesecih, ko so se vtisi že “vsedli”, je čas, da se razprava razširi. Zakaj je vprašanje “Slovenska Cerkev na poti … kam?” tako pomembno? Časi, v katerih živimo, so v marsičem prelomni. Veliko stvari se spreminja, mnoge že zaradi novih tehnologij in posledično novih družbenih odnosov delamo drugače, kot smo jih bili navajeni še pred desetletjem ali dvema. Vemo, da bo Cerkev svoje poslanstvo opravljala tudi v prihodnje. Vemo tudi, da je njena bistvena naloga ljudem prinašati najbolj pristno veselje. Toda … kakšna naj bo, da bo to uspešno delala v teh prelomnih časih? Kaj so prioritete? S tem vprašanjem se ukvarjajo v mnogih lokalnih skupnostih (župnijah), pa tudi v sinodi na svetovni ravni. Sodelujoči nimamo pomembnih voditeljskih funkcij, smo pa skozi več-desetletno delo, posebej pa v septembru 2024, nabrali nekaj izkušenj, ki lahko v skupni mozaik prispevajo kak dodaten kamenček.

20. novembra ob 19h se v Galeriji Družina v Ljubljani vidimo na prvem Gorečem grmu v živo! Več informacij na: https://socialna-akademija.si/prvi-goreci-grm-v-zivo-ljubljana-20-novembra-ob-19h/ Tokrat sem se pogovarjal z Danielom Eyerjem, v Ljubljani živečim Švicarjem, možem, očetom, vsestranskim ustvarjalcem in povezovalcem, ki trenutno deluje kot ravnatelj Glasbene šole Matije Tomca v Zavodu svetega Stanislava. Pri Danielu me je nagovarjal njegov pogum, da je kot mladenič sploh prišel v Slovenijo. Nagovarjali sta me tudi njegova učljivost (ki se vidi že po tem, kako dobro je osvojil naš jezik) in vsestranskost. Nagovarjala pa me je tudi njegova drža v odnosu do sistema glasbenega šolstva v Sloveniji. Z izkušnjami od zunaj glasbeno šolstvo vidi drugače kot mi, ki smo v ta prostor že rojeni. Sistem ves čas budno spremlja, kjer lahko, ga skuša prenavljati, kjer tega ne more, pa išče priložnosti sodelovanja z drugimi. No, v podkastu pa seveda nisva govorila le o glasbi. Presenetilo me je, iz kako težkega okolja v Švici izhaja, oz. s kakšnim težkim nahrbtnikom so povezane njegove korenine. Verjetno se prav zato zaveda, da je ves čas na poti. Zdi se mi, da se ne oklepa ne znanja, ki bo jutri že drugačno, ne položaja, ki ga jutri morda ne bo več. Ni ga strah niti transparentno priznati svojih šibkosti. Za takšno držo mi je v epizodi prišla na misel beseda »gnetljiv«. Tudi sam si na nekaterih področjih želim več te »gnetljivosti«.

Moj tokratni gost je Rudi Tisel. Redovnik, salezijanec, ki kot duhovnik in vodja mladinskega centra deluje v Podgorici, v glavnem mestu Črne gore. V Podgorici je samo ena katoliška župnija. V zadnjih desetletjih so jo upravljali salezijanci iz Slovenije in s svojim sistemom mladinskega centra, dvorane, igrišč, poklicne šole, animatorjev in ekipe zaposlenih se je razvila v kraj, ki je prepoznaven daleč naokoli. Ko smo poleti z družino preživljali počitnice v Črni gori, smo se med drugimi čudovitimi postajami te dežele ustavili tudi pri njih. Rudija sem na daleč poznal že desetletja. Preden je leta 2020 drugič odšel v Črno goro, je v Sloveniji vodil Skalo (znana po uličnem delu na Fužinah in zdaj tudi po cirkusu) in PUM v Celju. A nikdar se nisva zapletla v daljši pogovor. No, poletna Podgorica pa je to spremenila. Celotno našo družino je očarala z vzdušjem, z ljudmi, ki so si znali vzeti čas in z vsemi možnostmi, ki jih ponuja. Mene pa so še posebej navdušile Rudijeve osebne zgodbe … in tudi voditeljske sposobnosti. Zanimivo je, da nikoli vidno ne izstopa, a okoli njega stvari kar rastejo. Tako je med drugim, še v Sloveniji, pod njegovim vodstvom zrasel cirkus Fuskabo, oblika socialnega dela z mladimi, ki danes s finalisti vsako leto zalaga tudi šov Slovenija ima talent.

V tokratni epizodi se mi je pridružila Jana Lampe, humanitarna delavka na Slovenski Karitas, odgovorna za mednarodno razvojno in humanitarno pomoč. Jana na svojem delovnem mestu tke vezi z mnogimi posamezniki in skupinami po vsem svetu: z misijonarji, z drugimi humanitarnimi delavci, s podjetniki, politiki, darovalci in seveda s tistimi, ki pomoč najbolj potrebujejo. Polna je zgodb in veliko od njih je zelo težkih. Večina med nami se s takšnimi zgodbami le redko sreča, Jana pa jih poskuša praktično vsak dan. Kljub temu jih, kot boste videli, še vedno pripoveduje s takšnim žarom, kot da jih ne bi poslušala že več kot 20 let. Vidi se, da svoje delo resnično opravlja s srcem in da so bili goreči grmi, ki so jo sem pripeljali, zelo močni. Preden začnemo, pa bi vas rad povabil še na nekaj čisto novega. Kot mnogi veste, že več kot četrt stoletja skušam podpirati različne, predvsem družbene, voditelje pri njihovem delu. In v letošnji sezoni je nastalo najbolj celostno usposabljanje za voditelje, kar smo jih kdaj razvili. Na Socialni akademiji smo skupaj s še tremi organizacijami: Družina in življenje, Inštitut Integrum in Pastoralna zveza župnij Slovenj Gradec, razvili celoletno usposabljanje z naslovom Vodenje 9,7. Če vodite skupino, projekt, župnijo, gibanje ali kaj podobnega, boste tam prejeli duhovno podlago, uporabne veščine in pa nova poznanstva, ki vam bodo, v to sem precej prepričan, omogočila postati boljši voditelj oz. voditeljica. Res vas vabim, da pokukate na spletno stran https://vodenje97.si in se prepričate sami.

Bliža se novo šolsko leto in za mnoge med nami s tem ponovno prihaja čas večjih sprememb. Kako bomo v jeseni postavili svoje prioritete? Se bomo do vratu in še čez zapodili v delo ali bomo kaj vlagali tudi v svojo osebnostno rast? Povod za to epizodo je misel, ki sem jo nekje slišal: eno je delati svoje delo, drugo pa je delati na sebi. Kajti le drugačen, izboljšan, nadgrajen Matej bo lahko čez leto dni veliko bolje delal svoje delo! Zato me že nekaj časa vznemirjajo vprašanja kot so: koliko osebnostne rasti oz. vlaganja vase naj si privoščim? Kje so omejitve: časovne, pa tudi finančne? Na katerih področjih naj rastem? Kateri pristopi se splačajo? Koliko naj se tega lotevam načrtno, koliko pa po navdihu? V podkast sem povabil dva prijatelja, ki sta mi na področju osebnostne rasti resnična zgleda: Benjamina Siterja, moža, očeta in vodjo Družine in življenja, katerega goreče grme smo predstavili v 10. epizodi, ter Jakoba Štrbenka, prav tako moža in očeta, ob tem pa še podjetnika in voditelja skupin za moške, ki je bil gost Gorečega grma v 64. epizodi. In bilo je … recimo temu … brez dlake na jeziku. Ja, smo se kar ogreli in si povedali tisto, kar zares mislimo.

Rok Pisk je samostojni podjetnik (podjetje Cleopas), ki želi krščanskim organizacijam pomagati pri njihovi digitalizaciji in pojavnosti na spletu. Kot novopečeni diplomirani teolog se je leta 2014, še v času posledic finančne krize, znašel na Zavodu za zaposlovanje, brez jasne perspektive za ustrezno službo. A ni miroval. Enega za drugim je sprejemal male izzive, ki so mu kljub že poznanim in tudi takrat še ne poznanim šibkostim pomagali najti njegovo edinstveno karierno in življenjsko pot. V tistem času je vodil svoj prvi večji projekt, naredil svojo prvo spletno stran, posnel svoj prvi dokumentarni film … Množica drobnih, a vedno večjih izzivov, ki jih je sprejel, mu danes omogoča da poleg strank v Sloveniji dela tudi za Združene svetopisemske družbe, kjer v različnih, predvsem neevropskih državah, skrbi za digitalni marketing tamkajšnjih Svetopisemskih družb. In, kar se mi zdi najpomembneje, na svoje delo gleda kot na služenje. Rok je tudi mož in oče štirih otrok. Ponosen in hvaležen sem, da je pomembno postajo na njegovi poti predstavljalo tudi sodelovanje s Socialno akademijo, s katero sodeluje še danes (razgledan.si, posamezne strani …)

Moja tokratna gostja, s. Marjeta Pija Cevc je redovnica, uršulinka, sicer pa ženska mnogih talentov in interesov. V širši javnosti je na primer znana kot nuna, ki tvita in kot strastna športna navijačica. Pri uršulinkah je predstojnica ene od skupnosti, direktorica Uršulinskega zavoda in njihovega podjetja Prours. Tisti, ki jo poznamo iz mladosti, se spominjamo ogromnega pečata, ki ga je v 90-ih pustila pri skavtih. Med drugim je tudi doštudirala gozdarstvo. Velik del pogovora z Marjeto Pijo se je seveda vrtel okoli njenih gorečih grmov – prav v ključnem obdobju za naju oba sta se najini poti namreč pomembno prepletli. Seveda me je zanimalo tudi, kako je dinamični skavtski duh, navajen hoje po hribih in gozdovih, doživel klic v tišino samostana. Pa: kaj je skupni imenovalec vseh teh raznolikih interesov in dejavnosti. Nisem si mogel kaj, da je ne bi spraševal o transformaciji redov v Cerkvi – več redov, tudi uršulinke, gre namreč skozi močne preobrazbe. Kako se pravzaprav soočati z negativnimi novicami o izstopih in razpadih skupnosti, ki ob tem ves čas prihajajo na dan. Zelo me je nagovoril stavek, da je v takšnih težkih časih ponovno potrebno poiskati svoje jedro, svoje temelje. »Kjer je tvoje pravo mesto, tam začutiš, da si živ in tam tudi klijejo nove stvari,« pravi. Navidhujoče tudi za tiste, ki smo izven samostanskih zidov!

Klikni na povezavo, ki spada k tej epizodi: https://bit.ly/katolicani-in-NVO Morda se ti bo zazdelo, da tole ne sodi čisto v ta podkast. Zakaj bi v podkastu, ki temelji na osebnih zgodbah, govorili o skoraj že političnih temah, o odnosu katoličanov do civilne družbe in NVO? Morda zato, ker je velika večina gostov Gorečega grma katoličanov, velika večina pa tudi deluje v nevladnih in neprofitnih organizacijah. Zagotovo več kot dve tretjini delujeta na ta način. Po drugi strani pa opažam, da gredo mnogim katoličanom izrazi kot so nevladne organizacije, civilna družba, javni razpisi in podobni zelo na živce. Kaj torej zdaj s tem? Po eni strani verjamemo, da je delovanje v civilni družbi bistveno za uresničitev naših gorečih grmov, po drugi strani pa se nam vse skupaj upira? Na Socialni akademiji smo zato izvedli raziskavo o odnosu katoličanov do javnega delovanja in NVO. Oglej si jo – je kratka in lično oblikovana knjižica z nekaj sličicami. V epizodi pa o teh ugotovitvah, seveda pa tudi o njunih gorečih grmih, spregovorim z Alenko Blazinšek, štajersko primorko, s katero že vsaj dve desetletji skupaj delujeva v nevladnem sektorju, in pa z Andrejo Snoj Keršmanc, mojo novo sodelavko, ki je tudi sodelovala pri izvajanju tega zanimivega raziskovanja odnosa katoličanov do civilne družbe.

Sanja Obaha Brodnjak je med drugim terapevtka in psihosocialna svetovalka s poudarkom na pomoči otrokom in mladim. (Družinski inštitut Objem) Poznala sva se že več kot desetletje, a zelo površno. Kot zaposleno na Salezijanskem mladinskem centru Maribor sem jo srečeval na raznih dogodkih, povezanih z delom z mladimi. Dokler se ni lani odločila, da službo tam zaključi, ravno v tistem času pa smo bili v procesu prenove ekipe tudi na Socialni akademiji. Tako je zdaj Sanja med drugim tudi sodelavka Socialne akademije. Ena pot z avtom na Madžarsko in nazaj v letošnjem januarju je bila dovolj, da sva se spoznala na popolnoma drugi, veliko globlji ravni. K temu je zagotovo pripomogla Sanjina odprtost, saj je sposobna globoko in spoštljivo deliti tudi največje preizkušnje svojega življenja in svoje ranljivosti. Dotaknila pa se me je še ena njena lastnost: brez težav zna ubesediti svoje poslanstvo. Nekako takole pravi: »Mladim želim biti ob strani, ko nosijo svoje križe na poti proti vstajenju.« Težko poslanstvo, ni kaj. Saj mladi danes živijo v kompleksnih okoliščinah in križev, ki jih nosijo, je zato veliko. V epizodi boste zato med drugim slišali tudi o tem, kako je Bog Sanjo postopoma usposabljal za najtežje naloge. In morda vam bo to pomagalo tudi osmisliti težke izzive, s katerimi se pravkar soočate.

Jakob Štrbenk je mož in oče, po izobrazbi pravnik, po poklicu pa podjetnik na področju digitalnega marketinga. Spoznal sem ga pred nekaj več kot 5 leti kot vodjo skupine za moške v Štepanji vasi v Ljubljani. Za nama je že veliko globokih pogovorov o poslu, denarju, skušnjavah, ranljivosti, skrbi za družino in podobnih tematikah, v katere je moškim pogosto težko ugrizniti, je pa to nujno. Jakob je v teh pogovorih vedno zelo neposreden in izzivalen. S tem mnoge spravlja v premislek, morda koga celo v pohujšanje, najbolj navdihujoče pri vsem skupaj pa je, da ni nekdo, ki bi o osebnostni rasti predvsem govoril. Sam je izredno intenzivno na poti. V pogovoru sem se naučil več stvari, naj omenim le dve: 1) Bog govori po naših najglobljih željah, če si jih le upamo priznati; 2) Jedro osebnostne rasti ni v gradnji ampak v opuščanju, v rušenju lažnih zidov in zgodb, ki nas obdajajo.

Tokrat se mi je pridružil Tone Rode, direktor podjetja Družina, najbolj znanega po istoimenskem tedniku, a že dolgo ne več samo po njem. Tone je s svojo družino, tokrat mislim družino z malo začetnico, v Slovenijo prišel iz Buenos Airesa leta 2009, pri 40 letih. Že pred tem pa je Slovenijo velikokrat obiskal in kot poslovnež prepotoval tudi velik del sveta. Morda ste opazili, da se pod njegovim vodstvom podjetje Družina počasi a vztrajno razvija oz. preoblikuje. Kot boste slišali v epizodi, njihova filozofija že nekaj časa ni utemeljena zgolj na prodajanju revij in knjig, ampak gre veliko globlje. Tone skuša biti povezovalec te filozofije, pri tem pa mu, kot sam pravi, prav pride tudi to, da je pesnik. Pravi, da mora vsako podjetje seveda imeti v sebi veliko racionalnega. Pokriti mora svoje številke. Po drugi strani pa mora imeti podjetje v sebi tudi nekaj pesniškega. Posedovati mora odgovor na potrebo po smislu, vedeti mora, na kakšen način služi svojim strankam. Tone temu pravi: zdrava duša v zdravem telesu. Najin pogovor pa seveda ni tekel samo o podjetništvu. Tone je zelo vsestranski človek, kot boste slišali, pa je to dolžan čudovitim zgledom argentinskih Slovencev, ki so po drugi svetovni vojni bežali »tja čez« in ga, kot tudi njegove sovrstnike, močno oblikovali.

Slavko Rebec je duhovnik v koprski škofiji in tudi škofov vikar. V podkast sem ga povabil zato, ker mi je že več kot 20 let blizu – in to, odvisno od obdobja, na zelo različne načine. Nekoč kot sovoditelj pri skavtih, kasneje kot prijatelj moje družine, pa kot podpornik Socialne akademije, kot sogovornik v težjih obdobjih, nenazadnje kot tisti, s katerim se da dobro zadebatirati. A blizu ni le meni. Zdi se mi, da ima poseben dar za biti blizu zelo velikemu številu ljudi. To ga res dela … njega. Te drže ni izgubil niti v zadnjih letih, ko je časa veliko manj in ko na škofiji rešuje pomembne probleme. Ob tem se mi je seveda takoj porodilo nekaj vprašanj. Na primer, kako lovi ravnotežje med odgovornostjo za reševanje »velikih problemov« in mnogimi odnosi, ki jih vzdržuje. Seveda pa nisva obšla niti bolj strateških: o tem, kakšna je Cerkev danes, kakšna bi lahko bila v prihodnosti, pa tudi ne tistega o vlogi mladih v Cerkvi … Nanizala pa sva seveda tudi nekaj njegovih gorečih grmov.

Ta epizoda je zgolj moja slovenska interpretacija originalnega pogovora, ki je potekal v angleščini. Če vam vaše znanje angleščine to omogoča, vam priporočam, da raje poslušate originalni pogovor. Pred kratkim, med 28. 12.2023 in 1. 1. 2024, je v Ljubljani potekalo Evropsko srečanje mladih, ki ga je skupaj z domačini organizirala skupnost bratov iz Taizéja. In ob tej priložnosti sem v Gorečem grmu gostil brata Emila - upam, da to lahko rečem - dolgoletnega prijatelja in spremljevalec pri duhovnih vajah v tišini, ki se jih občasno udeležim v tej čudoviti francoski vasici. Z bratom Emilom sva se prvič srečala leta 2000, med mojo prvo tišino, ki ima v mojem življenju še vedno posebno mesto. Že takrat me je presenetil s svojo sposobnostjo poslušanja, s tem, da je vedno našel prave besede zame, predvsem pa s sposobnostjo, da mi je na meni razumljiv način pokazal Boga. Zato lahko rečem, da je bil eden od mojih najpomembnejših gorečih grmov, po katerih mi je govoril Bog. Ob njegovem prihodu v Ljubljano sem tako preprosto moral potešiti svojo radovednost in se z njim pred mikrofonom pogovoriti o njegovih gorečih grmih ter kako se je nanje odzival.

Contact me: matej@socialna-akademija.si Brother Emile of Taizé is - I hope I can say this - my long-time friend and companion when I do the spiritual exercises in silence in this beautiful French village. We met for the first time in 2000, during my very first silence, which still has an important meaning in my life. Even then Brother Emile surprised me with his ability to listen, to give the right words, and above all with his ability to point to God in my life. I can say that he was one of my most important burning bushes through which God spoke to me. Therefore, when He came to Ljubljana, I just had to satisfy my curiosity about what were HIS burning bushes and how he responded to them. About the podcast The purpose of this podcast is to inspire you with the stories of people who are already living their vocation, so that you too may discover burning bushes within you and courageously step out onto a new path. This podcast is usually in Slovene and the guests come from Slovene background. This episode is actually the only one in English so far. It was recorded during the European Youth Meeting in Ljubljana, Slovenia, which took place on the occasion of the New Year 2024 and brought together almost 5,000 young people from Europe and beyond.

Matej Pirnat je mož, oče šestih otrok, sicer pa generalni tajnik Škofijske Karitas Celje. V decembru še posebej kristjani pogosto govorimo o tem, da moramo svoja srca, glave in hiše pripraviti na prihod Boga, ki se bo kmalu rodil. Matej ima na področju »odpiranja vrat« veliko izkušenj. Prisostvoval je odpiranju mnogih župnijskih Karitas v celjski škofiji, s programi škofijske Karitas so odprli vrata tudi drugim ciljnim skupinam, na primer leta 2022 tudi beguncem iz Ukrajine. Matej pa ni le specialist za odpiranje vrat, je tudi človek odprtega srca. In, kot sem spoznal v tem pogovoru, tudi izredno odprte glave. Nagovorila me je njegova osebna teologija, njegov osebni pogled na Boga, ki je zelo argumentiran, podprt z mnogimi avtorji in citati. Ob poslušanju pa boste seveda izvedeli tudi druge pikantne podrobnosti: o tem, kako je šel v bogoslovje, kako je šel ven, kako je prišel na Karitas, kako je vedno z ljudmi, a obenem tudi veliko sam … seveda pa se skozi celotno epizodo razkrivajo tudi njegovi goreči grmi.

V Matkovem kotu, na 1165 m nadmorske višine, na Kmetiji Matk z 200 hektarji gozda in 20 hektarji kmetijskih površin gospodari Klemen Matk. Ko sem Klemena spoznal, pred nekaj več kot desetletjem, sem bil presenečen nad njegovo skromnostjo in modrostjo. Skozi čas pa me je začela navduševati tudi njegova družbena angažiranost na kulturnem, političnem in še marsikaterem drugem področju. Je oseba, ki gorečega grma ni odkril »v daljni deželi«, tako kot Mojzes in večina mojih sogovornikov. Našel ga je kar doma. A, kot boste slišali, za tem »doma« vendarle stoji dolga pot njegovega notranjega dozorevanja.

S. Rebeka Kenda je redovnica, šolska sestra, ki je v slovenskem prostoru znana po neutrudnem delu na področju duhovnih vaj, namenjenih predvsem osnovnošolcem. Pot s. Rebeke je pot težkega otroštva, vstopa v samostan v nenavadnih okoliščinah in nato »običajnega« samostanskega življenja … … dokler v nekem obdobju niso začeli okoliški starši prepoznavati njenega talenta in njene zagnanosti. Prosili so jo, če bi z njihovimi otroki preživljala več časa – in tako so se razvile čisto svojske duhovne vaje. Te zdaj potekajo že nekaj desetletij in njeni prvi varovanci so zdaj že starši. Ob tej priložnosti vas še enkrat povabim na spletno stran letošnjega Socialnega tedna, ki bo letos potekal med 15. in 26. novembrom na temo: Kje s(m)o voditelji?

Tokrat se bomo posvetili tematiki, ki postane aktualna, ko človek že prisluhne svojemu klicu in skuša živeti svoje poslanstvo. Govorili bomo o vodenju. Dobrih voditeljev danes primanjkuje, primanjkuje pa tudi zavedanja, da se je vodenja potrebno učiti. Čeprav ste nekateri značajsko za vodenje bolj talentirani od nas, ostalih, se vsakdo lahko razvije v voditelja. O tem, kaj vodenje sploh je, kako se voditelj razvije, zakaj smo lahko voditelji tudi tisti, ki smo nepopolni in zakaj se vodenja bojimo, bomo spregovorili s prijateljema Alešem Čerinom (Družina in življenje) in Benjaminom Tomažičem (Inštitut Integrum) Epizodo smo naslovili Kje s(m)o voditelji, kar je tudi naslov letošnjega Socialnega tedna. Klikni za poslanico: https://socialniteden.si/ Naroči se na e-obvestila za voditelje in vsak mesec v spletnem časopisu prejmi nekaj voditeljskih spodbud: naroči me na obvestila.

Moj tokratni gost je Boštjan Koprivec. Mož, oče petih otrok, direktor občinske uprave na Vrhniki in stalni diakon v Cerkvi. Zanimive reference, vendar pa ga v podkast nisem povabil zaradi teh referenc. Za vabilo sem imel dva druga razloga. Prvič: Boštjana vidim kot človeka, ki se zelo veliko pogovarja z Bogom, še posebej ob pomembnih življenjskih prelomnicah in odločitvah. Njegovi pogovori z Bogom so zelo pristni in … recimo temu … realistični. Drugi razlog pa je ta, da se ob pogovoru z Boštjanom počutim napolnjenega. Čutim, da je poln »pravega duha« in če s v pogovoru del tega duha prenese tudi name, je to prav dober občutek. Skozi pogovor pa sem prejel še globlje spoznanje. Namreč da Boštjanove življenjske odločitve niso plod njegovega premisleka o tem, kje bi se rad angažiral, ampak so plod preprostega stavka: »Tukaj sem!« Stavek: »Tukaj sem!« ki ga je Boštjan skozi epizodo večkrat izrekel, je res eden najkrajših stavkov, a to, da ga izrečeš, terja veliko poguma in pripravljenosti. Za več pa prisluhnite!

Stanko Gerjolj je lazarist, doktor in profesor na Teološki fakulteti v Ljubljani. Poleg tega, da so navdihujoči njegovi lastni goreči grmi, se s področji poklicanosti in poslanstva ukvarja tudi v teoriji in praksi. Prvo polovico epizode sva tako posvetila odkrivanju njegove poti, drugo pa pogovoru o teh dveh tematikah, ki je lahko koristen za vse nas, ki še vedno na tak ali drugačen način iščemo svoje poti. G. Gerjolj se poslanstva in poklicanosti verjetno najpogosteje loteva z dveh vidikov. Prvi je svetopisemski – zelo dobro pozna svetopisemske like in dinamike njihovih poklicanosti. Drugi vidik pa prinaša iz geštalta, s pomočjo katerega mnogim pomaga pri »uziranju lastne podobe«. Zase pravi, da ga je srečanje z geštalt pedagogiko, ki jo je spoznal že po študiju, kar zaznamovalo. Če je prej več stavil na dajanje modrih odgovorov, zdaj bolj išče vprašanja, posluša in je bolj občutljiv na čas, v katerem kaj sproži. Tudi sam sem pogovor z njim izkusil kot zelo pretočnega, v obe smeri.

Poleti še posebej radi in veliko potujemo, a vseh migracij ne gre metati v isti koš. V tokratni epizodi gostim argentinska Slovenca, Ano Porcelo Žakelj in Jožeta Rožanca, ki sta vsak zase v svoji mladosti odšla iz Argentine v Slovenijo. Njuni zgodbi se po kratkem opisu zdita zelo podobni, a sta obenem, kot boste spoznali skozi pogovor, tudi zelo različni. Obema pa je skupna ena stvar: v Argentini sta zapustila skoraj vse, kar sta tam imela in se podala iz cone udobja, na drug kontinent, v deželo, ki so ju morali njuni stari starši pred več desetletji na hitro zapustiti. Anina in Jožetova zgodba nista le zgodbi o menjavi kontinenta in o težkih odločitvah. Soočata nas tudi z našimi izbirami: včasih želimo v življenju narediti večjo ali manjšo spremembo, toda od želje do realizacije je še dolga pot. In učimo se je lahko od njiju. Ko smo že pri migracijah: vabim vas, da si na portalu razgledan.si ogledate eno zadnjih lekcij, ki govori prav o tem pojavu. V teh dneh smo ji dodali tudi čisto nov video. Več na https://razgledan.si/lekcije/migracije/

Gost tokratne epizode je Janez Meden, še ne 30-letnik, ki je med študijem elektrotehnike začutil klic za delo z mladimi na duhovnem področju in se zato vpisal v bogoslovje. Ko se je po petih letih izkazalo, da tam zanj ni več mesta, se je ponovno znašel tako rekoč na začetku, vendar ga to ni zmedlo. Po času razločevanja je začel prevajati birmanske programe za mlade in jih tudi izvajal. S tem namenom sta s kolegom celo odprla podjetje Luč.si. Pri Janezu me je navdihnilo več stvari, pa naj omenim le dve. Prva je seveda pripravljenost za delo z mladimi na duhovnem področju in to profesionalno – ta danes ni prav pogosta. Pri tem mi je bilo še posebej zanimivo, kako loči med iskanjem lastne potrditve pri delu z mladimi, torej egoizmom, in pravo ljubeznijo. Druga pa je širina njegovega razmišljanja o temah kot so mladi, identiteta, poklicanost, poslanstvo, Cerkev in podobne.

Tokrat gostim Igorja Bahovca, profesorja sociologije in še nekaterih s sociologijo povezanih predmetov na Teološki fakulteti v Ljubljani, sicer pa v Ljubljani živečega moža in očeta treh otrok. Igorja, s katerim sva dolgoletna prijatelja, sem v podkast povabil predvsem zaradi dveh stvari. Najprej zato, ker teologija in sociologija nista bili njegovi področji že od začetka. Diplomiral je kot fizik in se šele po tem, ko je bil že nekaj let tudi zaposlen kot fizik, podal v sociološke akademske vode. Drugič pa zato, ker se ukvarja s pomembnimi temami. Vprašanja kot so: Kaj bo z našo družbo, Kako premagovati individualizem, Kako doseči več dialoga, Kakšna obdobja se nam obetajo … in podobna se – vsaj meni – zdijo zelo temeljna in hočeš nočeš vplivajo na naša poslanstva.

Simona Cepin je mama, učiteljica razrednega pouka, v mladosti skavtinja in animatorka, voditeljica več odmevnih projektov, širše je znana kot oseba, ki neutrudno povezuje ljudi, sicer pa je med drugim tudi … oseba, ki jo imam najraje na svetu. Gostiti svojo ženo ni lahka naloga. Pri vseh ostalih gostih je veljalo, da bolj ko sem gosta poznal, laže je bilo z njim posneti epizodo. Z ženo pa je seveda zgodba drugačna. Nekaj več objektivnosti in distance mi je, upam, uspelo doseči s petimi Simoninimi prijateljicami, katerih izjave sem posnel pred pogovorom. Šele med snemanjem sem dojel, da so vse prav tako mame, vsaka z vsaj tremi otroki. In prav na to dejstvo je vezan eden od Simoninih najmočnejših gorečih grmov. Skupina mam, za katero je dala pobudo med svojo drugo porodniško, je bila res lepa zgodba tako zanjo kot tudi za mnoge druge mamice.

Aleš Primc (rojen 1973) je verjetno enden najbolj neutrudnih civilnodružbenih delavcev v Sloveniji. Že kot mlad se je kalil v podmladku Slovenskih krščanskih demokratov. Ko se je stranka združila z SLS in po odcepu stranke N.Si je ostal v SLS. Kasneje pa je ustanovil tudi "svojo" politično stranko, Glas za otroke in družine. Veliko bolj znan pa je po civilnodružbenih akcijah - večina se tiče družine. Zdi se, da se loteva tem, ki so najgloblje zapisane v našo zavest in podzavest. Pogosto je tudi "strelovod" za napade in kritike.

Marko Balažic (rojen 1984) je mož in oče štirih otrok. Poleti 2022 pa je postal predsednik Slovenske ljudske stranke – stranke, ki sicer nima poslancev v državnem zboru, je pa relativno močna na lokalni ravni in tudi stranka z najdaljšo tradicijo v samostojni Sloveniji oz. pred njenim nastankom. Preden sem se lotil snemanja te epizode, se mi je po glavi motalo predvsem eno vprašanje: “Kakšen goreči grm nagovori človeka, da se na vrhuncu svojih fizičnih moči spusti v tako tvegano situacijo kot je oživljanje politične stranke, ki ji že večkrat zapored ni uspelo? Skozi epizodo pa sem ugotovil, da je bil Marko v vseh dosedanjih situacijah tisti, ki je povezoval zelo različna mnenja, a je pri tem vedno obdržal svoj svetovni nazor – nikdar doslej se pri tem ni stalil z brezbarvnim povprečjem.